41 CUENCA; VILCABAMBA

CUENCA

Veliko ljudi, ki sem jih srečala na potepu in ki so že bili v Ekvadorju, je pelo slavo temu mestu, tako da sem komaj čakala, da vidim, kaj vse ponuja. Morda je bilo malo krivo preveliko pričakovanje, no ja, pa ni samo to – mesto je sicer čisto prijetno, se pa skrije pred kakšnim Cuscom ali Arequipo, dan ali dva imaš čisto dovolj, da se ga nagledaš.

V dokaj prijetnem hostlu sem tri noči kraljevala v sobi s 6 posteljami sama samcata, to je bilo res šmensi. Pa malo kolovratila po ulicah in načrtovala prihodnost (samo tole ekvadorsko, na žalost, o tisti svoji, ki me čaka kmalu kmalu, nimam kakih blazno pametnih idej:). Mesto ima ogromno enih cerkva, kolonialna era je tudi tu pustila neizbrisen pečat, tudi hiše niso švoh, samo nekako ni nobenega presežka, čeljust ti ravno ne pade dol ob ogledovanju. Morda na fotkah celo bolje zgleda kot v resnici, haha, to bo zato, ker tako dobro fotkam, nego:) Še najbolj luštna pot je ob reki, čisto majčkeno morda spominja na podobno v Novem mestu, samo da je pri nas bolj pravljična, kajpada. Najbolj zanimivo se mi je pa zdelo, ker povsod po štantih okrog glavnega trga in še naprej po ulicah prodajajo na tone piškotov in podobnih slatkišev. Noro. In to vsak dan, ni bilo samo enkrat. Če vse to uspejo redno spraviti v promet, ni čudno, da se po ulicah kotali lepo število precej okrepljenih telesc. Na splošno so precej majhni, zato jih potem ves ta sladki futer lahko razpotegne samo v širino.

 

Počakati sem morala tudi na prijateljico Irmo, s katero sva se spoznali v Labanovi deželi, ko je bil moj črni brat star še manj kot 10 let, torej bo tega že kakih 14 let, jao jao, kam je pa izginilo vse vmes …:) Tudi Irmi so podobno kot novozelandski Nuši v podobno glupi javni službi milostno naklonili samo tri tedne, tako da  prav veliko časa ni imela na voljo – ker pa se mi ni dalo viseti v Cuenci še par dni, sem se odločila za 4-dnevni skok v Vilcabambo, medtem pa bo Irma že v Cuenci in jo bo lahko malo prečekirala sama.

VILCABAMBA

 

Ta vasica 4 ure vožnje južno od Cuence je ena posebna štorija, en tak fenomen. Blagoslovljena je z nenavadno prijetno klimo, ki ne pozna kakih hujših odstopanj ne glede na dobo; morda je kdaj malo več dežja in drugič bolj vroče, ampak ne drastično. Zemlja je zelo rodovitna, okolica izredno lepa in ponuja številne izlete v naravo, ljudje pa živijo nekam nenavadno dolgo. Khm. Bojda. Začele so namreč krožiti govorice, da v tej vasi ogromno ljudi dočaka sto let ali več, pa so prišli razni stručkoti malo preverit, če to drži. Fama je ostala, dokazi pa niso ravno tako zelo trdni. Izkazalo se je namreč, da marsikdo od samooklicanih sto- in še-več-letnikov morda samo nima ravno točno preštetih teh svojih let, saj v njihovem času rojstne letnice še niso bile tako grozno pomembne kot danes.

Znanstveniki so preverjali tudi morebitne razloge te morebitne dolgoživosti. Vzrok naj bi bila namreč predvsem voda, ki izvira tam nekje blizu in vsebuje velike doze zelo zdravih substanc, o katerih pa nimam pojma, tako da se ne bom zdaj blamirala s pametovanjem o njih. Zagotovo vse piše kje na guglu. Torej – domačini se nacejajo z njo in so zdravi kot ribe in se jim ne mudi umreti. (Samo za intermezzo – voda je še danes v precej dobrem stanju in to je bil edini kraj v Ekvadorju, kjer smo jo brez posledic lahko pili iz pipe, samo nič več ne prihaja direktno od dolgoživega izvira, ampak je seveda že obdelana, da lahko mnogo ljudi v tej pitni verigi kaj zasluži, ane.) Poleg vode je tam najti še veliko pehtinih zelišč, ki prav tako vsebujejo vse sorte in dobro denejo organizmu, pa klima je prijetna, živi se mirno in v skupnosti, torej vse to in še kaj omogoča telesu, da malo dlje gvera. Če je pač vsaj deloma res tisto o stoletništvu.

Kakor hitro so predvsem Američane dosegle govorice o življenjskih podaljških, so začeli tamkajšnji upokojenci upati, da se jim morda ne bo poznalo pohojanje načel o zdravem življenju, ki so ga prakticirali vse do penzjona, ampak bojo Vevišnjega lahko nategnili za nekaj let s spremembo naslova in znamke vode. In so začeli na veliko kupovati poceni zemljo okrog vasi ter zidati fensi bajturine, ki se zdaj repenčijo po klancih okrog Vilcabambe. Amerikanci, Kanadčani, Nemci in še katera pasma pa eni živijo tam ves čas, drugi pa lovijo tople mesece in se selijo malo sem, malo tja.

Dva Nemca sta v teh rajskih pogojih postavila na obrobje vasi resort, ki pa milostno sprejme tudi ruzakarje – poleg številnih koč, v katerih so bivališča za pare ali pa soliste ali družine, imajo na voljo dve kočuri, v katerih lahko spi 24 malo manj bogatih potepuhov. Za 10 dolarjev na noč, kar res ni veliko. Po 5 ali 6 ljudi pride na en dorm – z ogromno kamnito kopalnico, kjer lahko pod tušem delaš stoje in prevale, toliko prostora je. Tri postelje so postavljene pod strop, na galerijo, spodaj pa bivakirajo še ostali. Pred hiško pa viseče mreže pa klopi, prava nirvana.

Vse je tipi topi, kot se za Nemce tudi spodobi. Zajtrk je kraljevski in se napokaš lahko do daske, vse je zglancano, ordnung totalen … Lahko se zviraš po ležalnikih ob bazenčku ali po stolih v baru, lahko preskušaš številne viseče mreže ali se pustiš zmasirati, lahko prestavljaš velikanske šahovske figure in vsako jutro rečeš dober dan dnevu na brezplačnih seansah joge. Ta je sploh strašno pomebna v tem rajonu, vzdušje je precej meditativne sorte, jogi je namenjena čisto posebna ogromna zgradba, jogovci se raztegujejo lepo pod streho, ampak brez šip, zrejo direktno v bujno zelenino okrog.

Po posestvu je speljano tudi nekaj pešpoti, vse v nulo označeno, na katerih lahko široko odpiraš oči in občuduješ številne prelepe rastline, precej tropsko že vse skupaj deluje. Kaj bi dala, da bi mi kaj podobnega raslo na cankarjevem dvorišču, ah ja …

 

Poleg teh krajših pešpoti pa so se še dodatno potrudili za vse tiste, ki radi hodimo. Na recepciji najdeš s črkami označene zemljevide, kakih 6 ali 7 jih je, se mi zdi, vse je brezplačno – vzameš list in šibneš na potep. Na eni strani je opisana pot (no ja, tisto včasih ni najbolj jasno razloženo), na drug pa začrtana pot. Krajše se da podelati v manj kot 3 urah, nekatere so pa zahtevnejše in celo do 6 ali 8 ur vzamejo – samo je treba te podatke jemati malo z rezervo, običajno pretiravajo s časom.

Po poti so z ustrezno barvo narisane puščice ali pike po kamnih, vejah ipd., tako da se kar da znajti. Sem ter tja se pa lahko tudi malo izgubiš, ker oznak zmanjka ali pa so na čudno skritih mestih. Ampak vseeno lepa gesta od resorta, da so se potrudili in speljali vse to. Sama sem uspela prehoditi samo dva hajka, ker me je na drugem prehitelo slabo vreme in še žulje sem pridelala, ker se nisem preventivno preflajštrala, sem pač mislila, da zdaj imam pa res že dobro uhojene pete, pa niti slučajno ni tako – tako da sem na plovici obrnila in jo ucvrla potem naslednji dan še enkrat po bližnjici pogledat vsaj najbolj privlačen del te poti, nekam gor na greben med same novozelandske hlebčke, prelepo. Samo sonca ni bilo od nikoder, tako da barve niso prave. Pred mojim prihodom menda že dolgo ni bilo kaplje dežja že, ko sem se pa pojavila, je pa kar naprej nekaj curljalo, madonaduš, kakšna krivica:)

 

Ampak ni bilo sile, dež ni bil preveč strašen in tudi temperature so bile čisto prijetne, samo zvečer je bilo precej hladno sedeti zunaj. Posedanje po miniaturnem središču Vilcabambe pa zelo dobro obvladajo številni sivkoti in sivke, upokojenci, ki so se priselili sem zaradi že prej omenjenih razlogov, med katerimi verjetno prednjačijo prijetna klima, poceni zemljišča in fama o dolgoživosti. Zagotovo pa jim bo pri tem slednjem bolj kot čudežna voda in zelišča s podobno funkcijo pomagalo ravno to kofetkanje v kraju »where everybody knows your name …«, a ni to iz tiste špasne nanizanke Cheers? Iz ene pesmi se pač spomnim te vrstice. Tukaj res ne moreš od doma, ne da bi te vmes pozdravilo, nagovorilo, ustavilo več znancev ali prijateljev, vsi imajo ČAS reči stavek ali dva, da se ne počutiš osamljenega, pa četudi si morda prispel brez družine, partnerja … In to je tisto, kar je vsaj po mojem mnenju najpomembnejše. Vse tiste premodrovane ure z znanim omizjem … Enkrat sem prisedla blizu nekega takega stalnega »kluba« s člani iz Amerike, Kanade in Avstralije in se muzala ob poslušanju pametovanja o svetovni politiki in raznih zakulisnih spletk, ki so jih naštevali prisotni. Potem so videli, da sedim sama in so še mene malo pobarali, od kod da sem in kaj počenjam tam …

Pridružil se nam je še mlajši Avstralec (po rodu sicer s Šrilanke), s katerim sva potem debatirala skoraj dve uri, veliko prav o tem, kako je svet iz tira zaradi nenehne naglice in izgube kroga ljudi, ki so vedno »tam«. S katerimi se pozdraviš, jim priskočiš na pomoč in oni tebi, se z njimi malo posmejiš ali pa najamraš. Pa ne gre samo za tiste najbližje, ti so običajno vseeno »tu«, čeprav tudi to velikokrat ne funkcionira ravno najbolje – poleg družine je treba imeti še kak krog »svojih« …

Še tako mlad fante je to dojel, potem ko se je več let kot ubrisan gnal za denarjem in preživel skoraj ves svoj čas v službi, da je potem lahko poravnal račune za noro drago stanovanjce v Sydneyu in vse, kar sodi zraven. Svojih skorajda nikoli ni videl, s sosedi se niti pozdravljali niso … Pa je pustil vse to za sabo in se preselil v Vilcabambo, kjer se je izučil za gradnjo totalno eko bajt, eno počasi postavlja zdaj zase, hkrati pa pol leta dela tudi kot programer, pol leta si pa vzame za potovanja in obiske domačih, oglede razstav, koncerte ipd., za kar prej nikoli ni imel časa. Znebil se je vsega balasta, svoje premoženje lahko spravi v srednje velik ruzak – tukaj v Vilcabambi pa mu tudi ni hudega, obdajajo ga zanimivi ljudje, čeprav večinoma starejšega datuma:) Pravi, da jih ima rad, da so bogate duše, poleg tega p aje seveda tudi precej raznih hipuzlarskih izdelkov in ostalih modelov, eni taki, drugi drugačni. In vsi enakopravni:)

Sva s tem pobom obujala spomine na otroštvo, ko smo se še imeli čas pogovarjati iz oči v oči in ne samo preko kablov, ko smo na krožke in treninge hodili sami in starši niso bili samo taksisti, ampak smo nekako funkcionirali brez nonstop hitenja … In vse proste ure preživeli zunaj s prijatelji, ne da bi nam kar naprej nekdo visel za vratom in preverjal, če smo še živi. On je imel še pristnejšo izkušnjo s Šrilanke, jaz pa tudi še vem, da je bilo na vasi v Struževem čisto drugače kot danes; da je ata Peter cel dan brkljal okrog hiše in se zapletel v debato z vsakim mimoidočim, z mamo Anko pa sva hodili v trgovino, ki je bila center dogajanja in kjer so gospe izmenjale najnujnejše informacije in jih prežvekovale potem še celo pot, ko so v dvoje ali troje počasi trogale nakupljeno proti domu, ali pa je šla mama štrikat k teti Vidi, kot sem jo klicala, pa sta prijetno paberkovali, mene pa je Vidin Francelj naučil vse kletvice, ki jih še danes s pridom uporabljam:) In ne spomnim se prav veliko živčnarjenja ali slabe volje ali stresa – no ja, morda sem bila pa samo premajhna, da bi opazila. Ampak mislim, da ni bilo to …

Nadvse pestro pa je bilo potem tudi v kombiju, s katerim smo se vračali v Cuenco. Z nami je šel en hudo naloudan 75-letni Nemec, ki si je v Ekvadorju kupil stanovanje, zrihtal zobovje (to pravzaprav najprej, ker je bilo toliko ceneje kot doma, potem pa je poleg proteze naselil tja še preostanek sebe), zdaj pa kljub penziji še vedno po malem dila po svetu in veliko leta okrog, občasno tudi k zelo dobro ohranjeni 60-letni zaročenki v Panamo, nam je vsakemu posebej pokazal njeno sliko, da smo res lahko videli, kako zauber je. In prav gotovo ga prenaša iz čiste ljubezni, dedca zmrdanega slinastega, ja:) O, kako obupna pojavnost od tipa – še nikoli v življenju nisem imela časti srečati človeka, ki bi se mu iz ust kotalili sami bankovci in bi imel v zrklih odtisnjene dolarje, bogami. Razen v Mikijevem zabavniku, ko je bil podoben model tisti stric Skopušnik. Ta fevdalec iz kombija sploh ni izustil stavka, v katerem ne bi bilo vsaj štirih številk – koliko je koštal tisti hotel in za koliko je prišparal pri tem letu, pa kako je nategnil to banko in kako je njega nategnila ena druga, koliko da za taksi in koliko za hrano, pa kako se zdaj v Ekvadorju tudi ne da tujcem več tako poceni šlepati, kot so se lahko prej, saj jih hoče vsaka banka oskubiti pri vsakem dvigu (seveda je že našel eno, kjer jim to še ni padlo na pamet …), sploh pa zdj po potresu menda zelo pritiskajo na tujce in je postalo vse precej dražje, saj morajo nekako napolniti državno blagajno … Pa kako je v Peruju vse gnilo pa v Ekvadorju tudi vedno bolj – ja, domov se skidaj, govedo, če ti nič ni všeč, pa tam preštevaj cekine in si plačuj kakšno damo, ki te bo pripravljena občasno servisirati!

Sploh ne znam obnoviti, kakšna driska denarna je to lila po nas dve uri njegovega monologa – govoril je izključno samo o sebi, če pa je kdaj pomotoma koga kaj vprašal, ga sploh ni poslušal, ampak je že načel novo sago o bankah, kreditih, davkih in ostalem, seveda pa je pohvalil tudi Slovenijo, da smo bili tako brihtni in postavili žičnato ograjo pred tisto begunsko nesnago, ki je zdaj zalila njegovo domovino, tako da želijo vsi pošteni Nemci emigrirati. V Savdsko Arabijo, verjetno:) O, za posrat, kako sem bila vesela, da v celem letu zaslužim toliko, kot on zmeče za en teden bivanja v hotelu. Kaj to naredi denar iz človeka! Pa koliko enega zajebavanja je treba, da spedenaš vse to sproti, pa nadzoruješ, pa paziš, da ti ne mrkne kak kupček kje, hvala lepa za kaj takega. Potem pa ne znaš o državah, ki si jih obiskal, povedati niti besede, v glavi imaš samo račune in kreditne kartice.

Druga polovica kombija pa je bila čisto v drugo smer, dobesedno na glavo. Škoda, ker so prehitro govorili špansko in še kombi je brenčal preveč na glas, tako da nisem mogla vsega razumeti, ampak me je pritegnilo. Čeprav sama nič kaj dosti ne dam na vse te čire čare od joge pa meditacije, ker pri meni funkcionira bolj aktivna »meditacija«, spucam se na biciklu ali pa trčečim korakom kje v naravi – mislim, da nikoli ne bi dosegla istega rezultata s sedenjem na tleh in nadzorovanim dihanjem in podobnim sproščanjem; tudi joge se malo bojim, ker ne vem, če se ne bi vmes začela hahljati ali dolgočasiti. Pa sploh ne mislim nič slabega o teh zadevah, res ne, vem, da so zakon in da bi se bilo z jogo dobro baviti že zaradi strečinga volje, če že duhovne plati ne bi uspela sfolgati.

V glavnem, v kombiju so se naključno srečali trije zelo meditaciji in jogi naklonjeni osebki (joga je strašno in tudi v Vilcabambi ter še nekaterih krajih po Ekvadorju), predvsem luštna gospa iz Mehike je bila zgleda pravi guru; šoferju je strašno zanimivo razlagala, kako je z našim bivanjem na tem svetu, z energijo, ki jo imamo, pa s povezanostjo s Pachamamo oziroma stvarnico Naravo, ma, prava povodenj besed je to bila. Potem pa se je vključil še mladenič, ki prej ni zinil ne bev ne mev, izkazalo se je, da je intenzivno poslušal in bil zelo navdušen nad gospo – povedal je, da se dobrih pet let že bavi z jogo in tudi svoje tri male potomce vključuje vanjo (gospa je prej razlagala, da ogromno dela zastonj, najraje prav z mladimi in z otroki), pa da imajo v Vilcabambi in Cuenci in tudi v Quitu neko skupnost, ki organizira nebroj nekih aktivnosti, tečajev, srečanj, kamor bi gospa izvrstno sodila. Še jaz sem bila vesela, ker sta nabasala drug na drugega, in napeto sem poslušala, ko sta razpredala o številnih rožcah pa zeliščih, ki se jih da nabrati v naravi, pa kaj vse se potem lahko scmari iz njih in za kaj vse so koristne. Včasih me je totalno brigalo za te reči, na stara leta pa sem temu že precej bolj naklonjena. Kaj šele bo:) Mehičanka je z možem Nemcem, ki je bil sicer izvorno arhitekt, drugače ravno kupila košček zemlje v bližini Vilcabambe, in enkrat v prihodnosti bi rada tam zgradila hiško ter se vklučila v tisto zajogirano upokojensko nirvano – če se ne bo vse že prej spridilo, kaj pa veš.

Zaradi takih in podobnih srečanj so potovanja zakon – odpirajo ti obzorje, te bogatijo, pa čeprav te samo oplazijo. To je bil tudi eden od pomembnejših razlogov, da sem se malo odstranila z rodne grude – ker se počasi začneš vrteti v krogu vedno istih ljudi, še posebej, ko si enkrat adijo iz študentskih let. Da ne bo pomote – mnogi iz kroga teh »istih« so mi neizmerno pri srcu in bognedaj, da bi jih izgubila, samo vleče pa me tudi malo stran, v neznane vode, med ljudi, ki mi drugače nikoli ne bi prekrižali poti. Vsake toliko in samo začasno – potem pa tudi zelo rada pridem nazaj:)

IRMA ULETI

 

 

Evo, takole je pa zgledalo srečanje z Irmo, ki je med mojim vilcabambovanjem že prispela v Cuenco. Večino dneva sva prekofetkali in se basali z dobrotami ter načrtovali, kako bova čim bolje izkoristili te švoh tri tedne skupnega potepa.

Objavljeno v Ekvador | Pusti Komentar