12 COROMANDEL

Indija Koromandija zveni podobno, tale polotok pa ima tudi svoje koromandijske trenutke, o, ja. Kadar ravno ne dežuje, recimo. Takrat je zatohlo, zašvicano ozračje, prši en tak pravi drizzle, ta beseda mi je res všeč, ker gre za pravo onomatopoijo, drizlast smotan irski dež, ki te z vseh strani počasi, a zanesljivo namoči, tudi če si omisliš dežnikarsko streho. Seveda se tudi razgledi zmanjšajo  nekje do naslednjega ovinka, potem pa je bolje matrati oči s kakšno fajn knjigo kot s koromandijsko sivino.

Prispela sem sicer v pravi nušovski:) šajbi na začetek polotoka, v mestece Thames, v en precej ponesrečen hostel, od koder sem nameravala pobegniti ob prvi priliki. Mesto obvladljivo v dvakrat dvesto korakih, po eni ulici gor, po drugi dol, potem jih pa že skoraj zmanjka, nič novega za NZ. Se je pa vmes skrivalo nekaj prav fletnih kafičev, eden je bil sploh odbit – v izložbi cel kup kubanske krame in celo orožja, pred vrati velik sod z rdečo zvezdo, na steni pri šanku pa ogromen Che Guevara, ki je zrl na dva mafijozovsko ali pa zakmašno ogvantana gospoda ob dopoldanskem kofetu, kot bi ju ravnokar vzeli iz kakega filma.  In celo spodobna knjigarna je sedela na vogalu, tam se pa nisem mogla več držati nazaj, jebela, a sem kakšna slavistka al kuga:) Ven sem se prismejala bogatejša za nekaj ljube mi prtljage, ki pa potem ne tako ljubeznivo zasede precej prostora v ruzaku in ga tudi pomaga vleči navzdol, ampak ni važno. Tudi knjižnica ni bila od muh, blazno zanimanje zanjo pa je predvsem zato, ker imajo free wifi, haha, ki ga naše igračke začutijo tudi nekaj metrov zunaj bralne katedrale, zato ni manjkalo številnih ruzakarjev ali bolj fensi turistov (kamor sem na NZ spadala seveda tudi jaz z lastnim avtom – ne pa zdaj, ko se po Argentini matram ovešena kot šerpa in sem omejena z javnim prevozom), eni sedeči na pločnikih, drugi varno spravljeni v plehu, vsi pa zabuljeni v ekrane, kam pa, tudi po koncu delovnega časa knjižnice, ko s(m)o morali spokati ven.  Na polotoku je bil wifi namreč ponovno precejšnja dragocenost, ki se je po hostlih prodajala na čas in količino unih giga-mega-kaj-z-vem-kaj, ojej.

Malo sem se zapeljala po zahodnem delu; čisto ob morju je cesta, z levo roko lahko valove šlataš:) Utrujena in zalimana od dolge vožnje najprej na en vornk kafe v prijazno kofetarnico ob obali, nato pa štumfe gor in na lep sprehod po gozdu do ogromnih kauri dreves, ponosa NZ. Si moraš ob vstopu na področje, kjer ta košarkarsko visoka debla žgečkajo božje podplate, najprej oprati svoje superge z neko dezinfekcijsko žajfnico, ker so menda zelo občutljiva na vsak dih. Po polotoku je cel kup pešpoti, trekingov, lahko se do nezavesti zgubljaš po njihovih gmajnah.

Naslednji dan je deževalo, da sem se malo navadila, da je potem v naslednjih dneh lahko še večkrat:) Naj bi sicer cel dan, pa se je kar naenkrat sonce priklatilo od nekod in sem jo užgala z avtom na drugo stran, se sprehodila po nekaj plažah v skritih zalivih, ki jih kar mrgoli … Tako na izi popoldne. Do naslednje doze dežja, ko je bilo pa prijetneje za volanom kot pa zunaj.

Ves čas sem hodila pred knjižnico čekirat wifi vreme:) in en dan so le napovedali sončen, zato sem potrpela v blesavem hostlu s še bolj blesavimi prebivalci (v moji sobi je bival lastnikov sin, morda je ušal iz kake ustanove posebne, ne vem:), nepremično je sedel na postelji ob oknu in igral igrice, včasih je mrknil za pol ure v kopalnico in spustil niagarske slapove čezse, se napomadiral z enimi spreji, da se bog usmili, potem si ga pa našel sredi noči spet pri igricah, govoril praktično ni, gledal v tla, jesti ga v treh dneh nisem videla, svoje cunje je imel v škafu za perilo – morda so ga vrgli iz domače bajte, se ne bi nič čudila:); potem je bilo nekaj smrkelj fejstbukove generacije, ki jejo toast in nutelo in pice iz mikrovalovke, pustijo za sabo vse nasvinjano, nepomito, pogovarjajo se pa samo še ob pomoči ekranov – dve Nemki sta tri ure sedeli za mizo, drobili piškote na tla in druga drugi brali izjave z raznih chatov ali nečesa, potem sta na sredo mize dali laptop in na ful gas zvok gledali nemško žajfnico visoke kakovosti, ne da bi ju prav dosti zanimalo, kaj ob tem porečemo ostali …).

Na tisto težko pričakovano sončno nedeljo sem se spravila na pohod do The Pinnacles, ki štrlijo kvišku v nekem nacionalnem parku. Nisem bila edina. Gor je res super koča, prostorna, zračna, moderna, ogromno domačinov in tujcev tam prenoči in izlet tako raztegne na dva dni. Drugače sama pot ni prav hudo zahtevna ali dolga, srečevala sem tudi kup otrok zelo različnih starosti. Nekateri so bili celo precej škratovskih dimenzij, sojim starši privoščili zagotovo izredno zanimivo izkušnjo s spanjem v hribih, nekateri pubertetniki (večinoma sicer ženskega spola, itak) so jo žgali kar sami, kar me je še posebej razveselilo, par skupin podobnih pa so gnali gor učitelji, haha, sem se po dolgem času spet malo na službo spomnila – drugače sem jo kar malo zradirala iz spomina, ne vem, kako mi je to uspelo:)  Končno sem torej videla tudi domorodce v akciji in ne samih oversize sumo borcev, tile pohodniški so bili bolj fit, četudi ne ravno vsi.

Od koče je bilo treba potem po lojtrah in zanimivih klinih (če so to klini?), ki so bili plezanju prijazneje oblikovani kot naši, taki bolj za dame, bi rekla:) In tudi se ni bilo treba skoraj razstaviti, da si premagal razdaljo od enega do drugega, kot se to rado pripeti neukim pavlam v naših hribih, khm (interna fora, nič hudega, če ne razumete, o čem govorim:). Na vrhu je čakal razgled na vse strani, tisti bolj spretni in vešči pajkovskih prijemov so se lahko zvirali še malo po grebenu, dva Francoza sta se celo prepustila branju romanov v nekih mini vdolbinicah, z eno nogo bingljaje v prepad …

Naslednji dan sem končno spokala v drug hostel na vzhodni strani, za nagrado po trpljenju med onimi zombiji v neko precej fensi zadevo, ki je na svojem posestvu ponujala namestitev tudi petičnejšim gostom. Postavljena je bila v kraju Hahei, zelo priljubljenem poletnem letovišču, na srečo pa domačini še niso začeli s počitnikovanjem, tako da je bilo prav mirno. Če ne bi bilo toliko dežja, bi se lahko celo ubogi ruzakarji pretegovali po ležalnih stolih ob hostlu in uživali v vonjavah kupa rož ter čudovitem razgledu … Tako pa s tem ni bilo nič, je kar pridno slabovremilo. Vmes so bile sicer tudi kakšne razjasnitve, zato sem šla pogumno z avtom naokrog in se parkrat znašla na presneto zoprnih makadamskih, blatnih, zgonjenih, ravno popravljanih ovinkastih cestah, kjer niti ne bi bilo problem zdrsniti po pobočju. Vodile so do neštetih zalivov, kamor se poleti lahko parkirajo uživalci, predvsem pa deskarji, saj piha in piha in so valovi poskočni.

Na nekem ovinku sem čisto slučajno pokukala v tamkajšnji kafič in ga potem navdušeno prefotkala, ko pa je bil tako simpatično kreativno vkup dan. Me včasih prime, da bi kaj podobnega imela na Cankarjevi, zadaj za tisto nemarno polepljeno izložbo, ki je še zdaj nisem očedila … Če bi bilo malo več prostora in meni malo manj do miru in privatnosti in še kar nekaj čejev je zraven:) Ampak nikoli ne veš …  Mogoče se pa prav kmalu nažrem večnega zabijanja Prešernovih rojstno-smrtnih podatkov v glavo blazno zainteresirani publiki, si zavežem fertah in postanem kelnarca v špelunki Pri Dunjeni:)

Kam pa grejo čisto vsi turisti pod mus? Na hot water beach skopat zadosti veliko luknjo, da v njej lahko zavrejo svoj celulit, in gledat Cathedral cove.

Tudi jaz sem šla, kajpada. Na vročo plažo namesto z lopatko s tadolgim objektivom lovit namakajoče se, ter do zaliva, kjer z ene strani na drugo prehod ustvarja res impresivna skalnata »katedrala« – mi ni bilo čisto nič žal, da sem se šla pofočkat, pa tudi ljudi je bilo proti večeru že precej manj in si se lahko v miru načudil, kaj vse to izdolbe voda …

Malo sami poglejte, kako se ta in ona hot bitch obnese na hot beach:) Ojej, ojej, nikoli ne bom razumela, kaj ljudi tako grozno vleče skupaj v horde j(az sem bolj solo varianta, samo za kak maraton se pregrešim in uživam v prešvicani družbi), še posebej pa mi ni jasno, kaj je tako privlačnega, da ves usran, z mivko v obeh nosnicah in pod vsemi plombami, sediš v vroči mlakuži poleg še dvajsetih neznanih dripcev, vsake toliko ti pa za ritjo še novih deset grobarjev začne metati mivko v lase, ker želijo tudi sebi privoščiti nekaj, kar je navedeno pod must do v Lonelyju. Kaj čmo, ta vudstok varianta me pač ni uspela zrajcati, sem se pa voajersko zabavala.

Še vedno ne vem, v čem je štos tega ozkega pasu plaže, pod katerim se nahaja vroča voda, kako je prišla tja in zakaj se ni vsaj še malo razširila, da bi se vseh dimenzij perde lahko vsaj malo bolj razkomotile, ampak nič ne de. Važno je, da je zadeva velik hit, vsak dobi v svojem hostlu ali hotelu ali v izposojevalnici fletno lopatko in gre potem luknjat ubogo plažo v par urah ob oseki, potem pa končno vse tiste rove zalije voda in dezinficira zaprdeni teritorij. To je to.

Za konec Koromandije sem se pa spopadla z veliko veliko makadama, in to v klance navzgor in navzdol in čisto ob robu prepadov včasih, nabasala kar nekajkrat na drveče domačine v močnih poltovornjakih, ki so verjetno že čisto avtomatizirano podili svoj pleh po tistih ovinkih, ne da bi se sploh zavedali, da sem ter tja vseeno še kdo lahko pride naproti. Če ne bi vozila čisto po polžje zaradi slabega avta in že itak strahu pred treskom ter hitrostjo, bi bila kar nekajkrat lahko speštana.

Nekoč so mi pred avto planile neke pisane (?) divje svinje, ki so živele na prav tako svinjskem posestvu nekega posebneža, kljub vsemu pa sem uspešno prikrižarila do zadnjega mesta, imenovanega po polotoku, če se ni polotok imenoval po njem, kaj pa veš, torej do Coromandla. Želela sem prehoditi obalni del trekinga čisto na koncu, do tja pa je bilo treba res presneto paziti po zoprnem gravelu. Pohod ni bil zahteven, morda 5 ur s počitki in malicanjem in fotkanjem vred, če ne še manj, spet pa je bil seveda zelo lep. Sprva je šlo bolj po gozdu, od koder so se sem ter tja odpirali razgledi, na zadnji četrtini pa se je okno odprlo na travnate hribčke, ki so bili posejani z ovcami ter celo divizijo krav in bikov. Ojej, to pa ni bilo preveč zabavno, ker je pot vodila kar čez njihov teritorij, njih pa miljavžent, stale so tam in buljile vame s takim pogledom, da mi je kar srce začelo obratovati z višjo frekenco. Kaj pa veš, kaj lahko v kravjo pamet pade, v nekem švedskem filmu so mlekarice poteptale eno gospo, ki se je mednje zapeljala s kolesom – zakaj pa ne bi česa podobnega storile še z mano, ane:) Pa da bi bile vsaj samo krave, neeee, še bike so imele vse ultra potrebne vmes! Vsa panična sem begala s pogledom pod njihove vampe, da bi pravi čas videla, a gre za ata ali mamo:) Vse je bilo namreč črne barve, od daleč pa tudi ni možno kar takoj pogruntati, koliko ton je naloženih na tiste krače, jebela.

Kako sem jo to žgala in delala čim večje ovinke okrog the bodočih zrezkov, uf. Ko sem bila zunaj nevarnosti, sem potem v miru malo opazovala prebežani travnik in bila priča prav Pasolinija vrednemu prizoru: en ata ves napaljen je drezal z glavo tja nekam v izbrankin predmet poželenja, ona pa nadvse sproščeno malo odmaknila rep in odvrgla bogato prebavljeno bero tistega dne pred svojega osvajalca. Kako se je potem ta perverznost zaključila, nisem utegnila videti, me je pa prijazni vodja kampa na cilju v nekem zalivu pomiril, da naj se nikar ne bojim krav, ampak samo z nogo butnem ob tla, pa bodo zbežale. Sem res probala in je kar delovalo. Ampak kravja dekla pa raje ne bom:)

Prenočila sem v Coromandlu in se naslednje dopoldne še malo sprehodila po tisti nirvani, res prav fleten kraj in marsikje bi se usedla na kavo ter malo čekirala dogajanje na pločniku, pa sem morala priti še do zadnjega prenočišča, preden v Aucklandu vrnem nissana in se preselim k »svojim« kivijem za cel zadnji teden.

Želela sem prespati nekje v bližini Aucklanda, da mi bo ja ostalo dovolj časa, da vrnem avto čisto nekam v center, saj sem vedno precej napsihirana, kadar moram vižati po neznanih velemestih in njihovih zavozlanih črevih od cest. Sem pa lahko dobro zvadila navigacijo na svojem telefonu, ki je še nisem bila vešča (tako kot tudi večine ostalih aplikacij ne – a se reče aplikacija?:), pri iskanju farme, kamor sem se napovedala. Že ko sem klicala, je lastnica farme in prenočišč za popotnike ob omembi mojega imena najprej ustrelila: Is that a Christian name?

Haha, kako lahko sploh kdorkoli dvomi o mojem krščanskem poreklu, žitju in bitju, no:) Ko mi je uspelo najti to neverjetno posestvo na nori razgledni točki med vsemi tistimi njivami in griči, sem bogaboječo šefico presenetila ravno pri namakanju trdih keksov v čaj ter prebiranju časopisa. O, kakšna pojava! V kratkih hlačah in škornjih, delovnih cotah in vsa zažgana ter olupljena od dela na soncu, se gazdarica Pernilla ni nameravala odreči težko prisluženi siesti, kar tam za mizo sva izmenjali osnovne informacije (tudi razlago mojega krščanskega imena, haha), spoznala pa sem tudi ostale goste, dva tudi precej posebna Angleža, ki sta spuščala v zrak frišno sestavljene drone in jih preskušala, če res kaj posnamejo tam v zraku ali ne (kasneje smo se luštno zadebatirali), ter nekega nezgovornega Francoza, ki je zgleda kar abonmajsko živel v eni od sob, saj je bil zaposlen nekje v bližini. Pa še kup mladih mačkov, psa, traktorje, kolonijo komarjev itd.

Samo kapo dol, kaj vse je ta Penny rihtala – celo farmo in kar nekaj živine (ob 4 zjutraj je že molzla) pa še nekaj hišk je z nekim biznis partnerjem postavila, da se gresta še turizem. Sicer je bila tako po govoru kot konstituciji nekam napol dec:) in zvečer je s tremi farmerji, ki so jo prišli malo pogledat, vešče ruknila en pir ter pomodrovala z njimi, vseeno pa verjetno ni ravno veliko žensk, ki bi se same podale v kaj takega. Svojo hišo je puščala na stežaj odprto, da smo lahko v njeni kuhinji cmarili turisti, vse je bilo precej svobodno, ampak na NZ tako ali tako na deželi skoraj nihče ne zaklepa … Hiške so bile čiste, vzdževane, pripadla mi je celo čast, da sem stanovala sama v eni od njih, čeprav sem rezervirala in plačala samo pograd v skupinski sobi – sem zgleda naredila dober vtis z imenom, čeprav sem pobožni dami čisto po pravici povedala, da nisem ravno hudo predana katoličanka:)

Le sekret je bil malo bolj zoprn, ker so imeli nekaj podobnega kot mi takrat v Ugandi, ko smo načrtno zbirali kakce in jih posipali s pepelom. Tu je bilo namesto pepela sicer žaganje, sam dizajn prestola pa ne ravno najbolj posrečen, poleg tega pa še oddaljen od moje hiške nekaj hoda, kar je ponoči pravi užitek.

Ampak pustimo zdaj sekret, bilo je nadvse posebno doživetje, obogateno še z vsemi temi zanimivimi osebki.

Potem pa sem samo še pobožala nissana za adijo in skočila na bus za Whangarei.

 

Ta vnos je bil objavljen v Nova Zelandija. Zaznamek za trajno povezavo.