13 TUTUKAKA OZIROMA MOJI KIVIJI

Sem pred petimi leti že tako izčrpno razložila, kako je s tole predrzno papigo, kar po maorsko pomeni zgoraj omenjen pokakan zaliv, da si zainteresirani lahko preberete (ampak mislim, da od tistih petih, ki berete moj blog, vsi že zelo dobro veste, kdo je Maddi pa kdo je Greg, ane:), ker še enkrat se mi pa res ne da pogrevati te sicer jako nenavadne in luštne štorije. Preskočite tisti indijski uvod, potem pa je res pravljica o babici Maddi in sugardaddyju Gregu:)

Vsake toliko se malo vrnem na obisk, zdaj pa so oni spet na vrsti – jaz namreč vodim 3 : 1. Greg me je pričakal na postaji in odbrzela sva v zaliv. Babica Maddi naj ne bi bla v čisto najboljši formi, kakor me je posvaril Greg, poleg težav s srcem in kolki so ji strašne težave delale noge, tako da deset dni sploh ni mogla stopiti nanje … Sem se kar malo bala, kaj bom zagledala – na znamenitem naslonjaču pa me pričaka Queen of England herself:)) Lepa kot slika, zrihtana kot vedno naravnost za v Burdo, kako mi je odleglo! Sicer se ji pozna nekaj let od prejšnjič, ampak kako se jih šele meni:) Pa precej manj prtljage zdaj nosi, bolezen ji je pojedla malo odvečne in zdaj se trudi vzdrževati nove manekenske mere, da ji tudi srce malo lažje tiktaka.

Bilo je, kot da sploh nikoli ne bi odšla, čeprav se je predvsem okolica Gregove hiše spremenila v pravo čudo rastlinja, zelenjave, celo ribnik so si omislili, ob njem se že naseljujejo ptice, račja družina … Večino vrtnarjenja opravi Joyce, fantje z Gregom na čelu pa delajo tisoč reči, to je ene mehanizacije tam za obvladovanje ogromnih površin, uf … Celo dve kravi lenarita ob ograji – če že jedo vse organic, meso ne sme biti izjema, kajne (nimajo ju za čohat, če ste morda mislili:).

Bajta vrh hriba je zakon, razgled še enako ubitačan – tokrat sem dobila sobo tam, ne več pri Maddi, saj ima ona zdaj v pritličju, kjer so bile nekoč moje chambers, kup krame iz svoje stare hiše v mestu, ki jo je zdaj prodala, doma ob morju pa hrani veliko vredne kose pohištva in nadvse grdega porcelana v obliki še grših figur (sori zdej:), ki jih je od vsepovsod nosil njen drugi mož, koštale pa so nobena manj kot 10 000 dolarjev, raje 20 000 in več. Me je skoraj na rit vrglo; slišala sem, da mu ni ravno manjkalo novcev, da pa je bil tak fevd, pa tudi nisem vedela. IN da je bil cel zaliv, kjer je zdaj na kupe hiš, nekoč njegov, potem pa je zadevo razkosano prodajal. Ja, kam sem to uletela, jaz revna turšica:)

Otrok je bilo doma samo pol, torej dva – Tom in Hamish, slednji je Gregov, prvi pa od Joyce. Kakšen fenotip se je to naredil od Hamisha, haha, kakšen lep poba skuštran je to postal, pa kako zelo prijeten in vljuden; Tom je zrasel vsaj pol metra v petih letih, jo je pa ravno primahal z nekega hajka in po krajši razlagi sem dojela, da je delal bronasto MEPI priznanje, ki se mu uradno reče drugače, tu pa ga opravljajo skoraj vsi, so le toliko angleški … Callum pri 19 letih živi na svoje stroške, dela kot voznik rešilca in s punco stanuje v mestu, pubertetno eksplozivna Lucy se je pa spričkala s svojo mamo in je šla malo shladit živce k očetu. To je res dbest, a ni, da lahko menjaš stanovanje glede na trenutno počutje:)

Greg je povedal, da sta vsem otrokom plačevala precej drago privatno srednjo šolo, potem pa se morajo znajti čisto sami – tukaj menda vzamejo neko študentsko posojilo in ga potem po zaključku študija vračajo. Tko je tud prou! Ne pa pri nas. Hamish je nekaj zabluzil, on je bolj outdoor tip in športnik, navdušen morski volk, zna delati vse, kar si izmisliš, pa mu Greg zdaj v zameno za to, ker čaka na menjavo študijskega programa, daje delo na domačem posestvu, tako da zasluži za sproti. Živi pa v tisti bajtici pod hribom, kjer je prej bivakiral njegov brat – lepo na svojem, le občasno kako večerjo pride pojest gor na hrib.

Zmenjeno imajo tako, da vsak dan kuha nekdo drug – Joyce sicer zdaj malo več gospodinji, ker ji nakita očitno ne znese več oblikovati ravno mnogo, sicer pa je res samo za občudovati, kako to brez kakih veliko besed vsak ve, kaj je njegovo delo. Fantje pomijejo, kadar ravno ne kuhajo, Greg je pa sploh neverjeten – dela skoraj do večera v tisti svoji rafineriji, potem doma takoj sede na traktor ali gre kaj žagat, šraufat, zabijat …  Tudi med sami ožemajo, in to tisti dragocen, manuka honey, mmm …. S Hamishem sta tiste dni ravno cesto delala na drugo stran hriba, vse sama, vse   podporne stebre in vse sta sama nažagala in zabila ….  Potem pomaga pripraviti večerjo, če je ravno ne skuha, na koncu pa še pospravi. Nakupuje tudi on – a zrihtam številko?:) Pa Maddi popedena pa staro Pippi, artritično kužo (ki jo je k bajti sicer pripeljala Joyce, zdaj pa ji zgleda ni več toliko do nje), pa še oh in sploh. Samo ne verjamem, da ima kdaj sploh čas uživati pet minut v vsem tem, kar so ustvarili … Mogoče pa to sploh ni bil namen … Ampak samo delo. Kot tako:)

Kakor koli, sprehodite malo oči po fotkah, da boste videli, kako zdaj zgleda vse skupaj. Tisto bolj kičasto je okrog Maddijine bajte:) Malo je svojo zbirko vseeno že razredčila, še vedno pa zgleda ne more brez tistih pujskov pa figuric vsepovsod, ojej …

Na koncu so fotke z zadnje večerje – Maddi je svoja dva vnuka (prišel je tudi Callum, nekam so mu lička zrasla v teh letih, pa tudi vampek, ti ti:), Hamishevo punco in mojo malenkost peljala v marino na pico in jami desert; smo šli z njeno formulo – še vedno goni po ovinkih, smo se kar priporočili Vsevišnjemu in se hahljali zadaj:)

Hamish je bil dvakrat moja varuška – upam, da se mu bom lahko kmalu oddolžila, saj se je fante kar  dobro napalil na Slovenijo, malo že po navdušenem pripovedovanju svojega fotra, malo pa ob gledanju mojih slik in guglanja; z vseh strani smo kot orli zrli dol na Jalovec in sosednje hribčke, spregodili smo se celo po Cankarjevi ulici, da je videl, kje bo njegova baza, res kul, tele fore od posnetkov od vsepovspod. Če se že guglovci vozijo okrog in škilijo na naša dvorišča, imamo potem vsaj včasih kaj od tega.

Med traktorji, kosilnicami, avti, kolesi, kajaki, majhno jadrnico in drugo kramo imajo parkiran tudi motorni čoln, ki se ga naloži brez kakih hudih naporov na en voziček, pripne zadaj na kljuko in vozi, Miško:) Tamal obvlada z levo roko, jaz sem samo malo čoln prijela ob pomolu, da je šel avto parkirat, to je pa tudi vse. In sva odbrzela po valovih, ha, kakšen užitek (samo zeblo me je kot psa, kdaj me pa ne, matervola, saj sem bila oblečena, samo zoknov pa res nisem mogla imeti na ladji, ane). Voda me je škropila, veter me je kuštral, sem se smejala kot en bebo:) Potem sva v bližini nekih čeri upočasnila, kar naenkrat sem dobila v roke prodi ribiško palico, ne vem, kdaj je mulc z eno roko še to zrihtal, še obrniti je nisem znala prav, pa dobila navodilo, naj samo merkam, kdaj bo prijela kakšna fish:) Pričakovala sem vsaj dvajset minut namakanja in meditiranja ob tem, počasi sva vozila dalje in vlekla šnirnc za sabo … Ups, nekaj vleče, pa ne, da je že prva tu? Jaaaaaa, ribo imam, v par minutkah, hehe, navijala sem vraga sto na uro in potegnila k čolnu opletajočo revo, Hamish jo je zajel v mrežo in fental na bojda hiter in netrpeč način. Ker meni je v bistvu res nagravžno, kako jim najprej ustno votlino preluknjamo in jih potem še matramo tam na suhem, preden konec vzamejo, prav nič humano, če mene vprašaš.

Ampak kljub vsemu temu moralnemu mačku, ki mi je sedel za vratom, nisem nič kaj dosti oklevala, ko sem dobila povelje, da ponovim vajo. Brrrrrrr, brrrrrr, sva ropotala … Spet nekaj cuka, juhuuuu, pa to ni res, še dobro se ne namestim, pa je že številka dve v čolnu:) Kapitan pravi, da je premajhna, in ji pirsing sname ter jo vrže nazaj, da se bo še malo odebelila – prej ji morem dati še lupčka, za srečo. Ne njeno (čeprav jo je tudi imela, konec koncev), ampak svojo – da bo obilen ulov! Dobro sem jo to kušnila, ker sem v desetih minutah ujela še tri, eno ogroooomno vmes, pa jaz sem naravni talent, ejga, fant:)

Pet rib, če prištejemo stran vrženo, in to v četrt ure! Kakšno krasno življenje je to, zalaufaš čoln sto metrov od bajte, se pelješ dva ovinka in imaš frišne, zdrave ribe na krožniku! V miren  zaliv sva šla potem ribice spucat, mmm, boste videli masaker na slikah:) Hamish je res profi, pa kako uživa, prav vidi se mu, čisto zlit je z morjem in galebi in vsem, pa eno spoštovanje do vsega tega je takoj začutiti … Upam, da ga ne bodo silili v neki trapast študij, ki naj bi obetal boljši štart v odraslost, neko elektriko ali kaj naj bi vpisal, naj ga pustijo, da bo našel denar s tem, kar rad počenja. No ja, tako mislim jaz, ata Grega pa verjetno ne ravno …

Tudi jaz sem polovico ribe obrezala po natančnih Hamishevih navodilih, me je pohvalil, a, seveda:) Pri moji štorasti naturi je že to čudež, da imam še vedno vse prste – riba pa je tudi ostala takšna, kakršna mora biti.

Potem me je peljal še snorklat. Žal sva šla precej zgodaj, ko se sonce še ni imelo namena razkriti, zato me je že do zaliva, kjer sva zabremzala šif in se ustavla ket ura (mi je v glavo zadajle padla dojč verzija Lepe Vide, haha) zeblo kot psa. Sicer sem navlekla nase neopren pa plavutke, ampak voda je daleč od obale na začetku poletja še vseeno svinjsko mrzla. Pa itak ti vse steče za vrat, kera for a je sploh ta neopren, če mi lahko kdo pove. Ves čas sem se objemala okrog gornjih okončin in hkrati držala pas z utežmi, da mi ni ušel za vrat, ker se ga ni dalo zadosti zožati, ter sledila Hamishu, ki je z gusarskim nožem in vrečo izgineval v globino in od tam nosil školjke – tiste ogromne bisernice, ki jih na NZ imenujejo paua. Koliko enih nenavadnih ribic je švigalo okrog, tudi dno je bilo zanimivo, pa polno ježkov pa alg pa školjk … Samo kaj, ko desne noge že skoraj nisem več čutila, uf, še dobro, da je gazda pomignil za ponovno vkrcanje. Madona, skoraj bi mi morali desno stopalo amputirati – ne zezam se, česa takega še nisem doživela, pa čeprav moram biti tudi sredi poletja v štumfih. Prste na nogah in rokah sem imela popolnoma bele, stopal pa resnično skoraj nisem več čutila, čeprav sem se trudila migati sto na uro. Nič ni zaleglo, tresla sem se kot šiba. Hamish je videl, kako sem v riti, zato je opustil misel na ribolov, ki sva ga planirala po tauhanju, in odbrzel v marino. To je bilo res grozljivih deset, petnajst minut, uf. Je kar trajalo potem na kopnem, da sem spet normalno barvo dobila in se mi je kri blagovolila malo sprehoditi do bolj oddaljenih koncev. Pol se pa pejt.

Ampak kljub temu – navdušena nad obema izletoma, še bi šla, velikokrat:) In tudi ribe bom začela jesti, ko pridem domov, evo, da bom.

Dneve sem preživljala večinoma zunaj, tam je tako noro lepo, da še daleč od hiše ni treba, pa si v nebesih. Žal nimajo nobenega moji guzici primernega kolesa, en dan sem se matrala z Gregovim in potem še dva dni hodila kot John Wayne; če bi pa imela svoj bicikel, to bi drvela, kilometre in kilometre ob obali, nad turkizno vodo, zlatim peskom, pod vejami nadlepih dreves in z nenavadnimi zvoki številnih ptic v ušesih … Sem pa pač peš podelala, kar se je dalo. Pa vsak dan sem šla na čeber kapučina v marino, zdaj sem že toliko stara in »bogata«, da si lahko privoščim kdaj tudi kofetkanje, čeprav so kave tu srage kot dunajske (ampak količina potem to čisto odtehta), njega dni je bilo to samo ob res posebnih priložnostih, zdaj imam pa svinjsko dobro plačano službo, ha, pouhna gnarja, pa še delat mi ni treba, kokr vidte:)

Saj res, srečali smo se tudi s strašno luštnima napol Slovencema, no, Nataša je že bila, njen mož pa tudi malo, saj sta nekaj časa živela pri nas. Potem pa sta šla s trebuhom za kruhom v njegovo Zelandijo in zdaj opravljala delo neke sorte nadomestnih staršev oziroma vzgojiteljev dvema hudirjevo problematičnima pubertetnikoma. Nataša tudi sicer dela z otroki s posebnimi potrebami, njen mož pa je socialni delavec, če sem pravilno razumela. Tukaj so zdaj zaštartali poseben program pomoči res že kar pravim kriminalcem mladoletnim. Pri nas je še najbližja varianta temu stanovanjska skupnost, na primer tista na Mlaki, le da tu merkajo hujše probleme 24 ur na dan, ni jih toliko skupaj, ampak le dva, morda trije, dobijo vzgojitelje oziroma neke sorte nadomestne starše in delajo po strogo začrtanem programu z njimi. Nataša je povedala, da sta čisto izžeta, da je noro naporno, da nimata nič zasebnosti in da bosta verjetno prešaltala na kaj drugega. Da zadeve niso dobro premišljene, čeprav je ideja dobra.

Zadebatirali smo se še pa še, z Natašo sva imeli celo podobno ugandsko zgodbo za sabo, skritizirali sva naš šolski sistem, ampak tudi tukajšnji bojda ni nič boljši, povsod ga serjejo s temi dodatnimi programi za »posebno potrebne« – sori, no, ampak res naj gre vse skupaj nekam. Posebne šole pa samevajo, bog ne daj, da bi kdo še sodil tja. In obe sva menili točno enako – da bi morali otroci s posebnih šol bivati pod isto streho z »normalnimi« (my ass, normalnimi, ja:), imeti določene aktivnosti skupaj, se učiti drug od drugega – program pa imeti seveda drugačen, primeren svojim sposobnostim. Ne pa na primer mi, ki smo sosedi s Heleno Puhar, pa je vse, kar imamo stikov, to, da rečemo živjo skupinici otrok, ki jih vzgojitelji peljejo na sprehod. A sem mogoče kaj spustila??? Se pardoniram, ampak mislim, da niti nisem.

In še mnogo tega, v glavnem, skoraj tri ure smo čvekali, potem pa sta morala domov, sta imela samo kratek izhod, reveža, ko so ju nadomeščali doma, potem pa spet spat med alarme in ojačana vrata, ker ta njuna varovanca občasno prime vse rasfakat, pa potem to tudi izvedeta:)

Zadnji dan sem pa pol ure celo PLAVALA v zalivu, ker se je sonce končno res začelo šopiriti, kot se zagre, in ko mi je enkrat fejst vroče, zdržim kake pol ure tudi na bohinjski temperaturi vode. Prejšnjič sem vsak dan že zjutraj odčofotala daleč daleč, zdaj pa se poletje še ni čisto razbohotilo, zato sem ostala brez te uživancije.

DOST BO, KAJ:) Tele Zelandije. Sem se pa razpisala, pa tako dobre namene sem imela, da se bom res na kratko:)

A vam lahko samo še namignem, da je NZ čisto zares najbolj varna država za potepanje, najlažje se je znajti, pis of kejk je voziti po napol praznih cestah, pa čeprav je volan na drugi strani, ves čas ti govorijo love, darling, dear itd., res paše:) Sploh ni drago – ajde, letalo sicer res ni džabe in tudi letenja je definitivno preveč, ampak ko si enkrat tam, pa ni, da ni. Bencin je še cenejši kot pri nas, rentaš lahko napol zastonj čisto soliden avto, lahko kampiraš kjer koli, v vsakem grmovju, razen če ni izrecno napisano, da je prepovedano. Lepo je tako, da trga gate, ni ti treba plačevati dragih vodenih tur, ker je vse v nulo označeno in sam lahko prevandraš vraga in pol, če pa ti je do adrenalinjenja, je pa tudi rajska dežela. Ni kač in podobne mrgolazni, samo muhe pikajo pa kaki komarji. Zato pa lahko na pol metra kažeš jezik tjulnjem, morskim levom, mahaš albatrosom, čohaš kite in delfine in pingvine … Vreme se tako hitro spreminja, da tudi če je oblačno, verjetno ne bo dolgo. Hostli so zakon, izjeme redke, razen če ne rinete v une tavelike, namenjene mulariji, dvoposteljne sobe v njih so poceni in napol hotelske …

In če nima nihče časa, da bi šel z vami, je to idealna začetniška dežela za potepati se prvič solo. Nič vam ne more biti, samo sonce vas lahko zaprži, če ne osvežite faktorja pravočasno, to je pa to.

Se skušam spomniti česa negativnega. Aja, internet je še malo afriški, mogoče:) Pa bankine so švoh urejene pa ograj ni nad prepadi čisto vedno. Pa Kitajcev je preveč, predvsem v trgovinah s spominki. Kao novozelandskimi, ja, made in China, sold by Chinese. A je še kaj? Kak osameli primerek zateženega domačina se najde sem ter tja, ampak so res redki. KVA VAM ŠE NI JASN??? PEJTE ŽE, ALO, V KIVILANDIJO:)

Jaz grem pa spat – jutri me čaka 24 ur na busu, grem bolj na jug Patagonije, ha, bom končno preklopila blog na Argentino, zgleda:)

Muchos besos, abrazos, feliz navidad, to je še za včeraj, pa srečnga pa zdravga pa potepuškega, če se nič ne slišimo do takrat, ajprou:)

 El Bolson, 26. 12. 2015

Ta vnos je bil objavljen v Nova Zelandija. Zaznamek za trajno povezavo.