14 BUENOS AIRES – PA SEM V ARGENTINI :)

IMG_0749Hola, mi espanol no es muy bien – v resnici bolj sucks:) Nisem bila preveč pridna pri učiteljici Brini, kar je bil že tretji poizkus mojega spopadanja s tem lepim jezikom – vedno samo obnovim prejšnje (ne)znanje in malo nadgradim, potem pa že kaj vmes pride in neham. Tokrat sem imela reeees dobre namene, pa je bilo potem čisto preveč lepo poletje, da bi človek spregal ser pa estar pa bailar:) Ampak razumem pa kar dosti, in če človek intenzivno maha z rokami ter vključi še nekaj angleščine s španskim naglasom, se da čisto vse zmeniti. Zaenkrat. Me pa preseneča, kako se to vsi potovalci po hostlih nekaj znajdejo po špansko, jebela, se mi zdi prav zamalo:) Res dosti jih obvlada vsaj neke osnove in potem lomijo jezik, da je veselje, precej pa jih govori malodane tekoče. Nekateri so že v šoli imeli španščino in potem res ni drame, ko enkrat prideš v tole okolje in si ves čas obkrožen z jezikom – kar steče, verjetno. Drugi so se učili tako kot jaz, malo po tečajih, spet tretji, ki se pa lahko dlje valjajo na jugu (kot na primer tudi moja pojavnost:), se pa udeležijo kakega intenzivnega tečaja kod na poti in potem navdušeno trenirajo v resničnih situacijah. Zna biti, da bom šla v Boliviji po njihovih stopinjah, sem namreč slišala za eno poceni in bojda zelo dobro varianto. Ampak to je še daaaaaaleč:)

Kiwi ekspres me je peljal po luftu, pa nisem bila baš navdušena nad njimi – premalo placa med sedeži in nič prida futer, edino muzike je bilo pa obilo za mojo dušo, kup Brahmsa pa Bacha pa teh mojih tipov na voljo, sem se nafilala za nekaj časa … Je bila kar dolga, če prištejem še pot iz Tutukake v Whangarei zarana, potem bus do Aucklanda, prekladanje po letališču do večera, pa 12 ur v zraku … Če že to ni dosti razlogov za zmečkan in zmačkan imidž, lahko dodam še meni ne preveč jasne časovne pasove – prej sem bila 12 ur pred vami, v Argentini pa capljamo 4 ure za vami. Pol se pa pejt. Pomoje sem imela potem kar nekaj dni jet lag ali nekaj takega, čez dan sem zehala, ponoči pa gledala v luft.

Ampak kakšen sprejem sem doživela, zakaj ni nihče snemal, no:) Nuša mi je v Kranju predstavila prijatelja Lojzeta, lahko bi bil neuradni ambasador, toliko ljudi pozna v Argentini, jebela, pa mi je napolnil zvezek z naslovi in številkami svojih znancev, potomcev naših izseljencev, na katere se lahko obrnem. Za prvi dan pa mi je zrihtal komarje. Mislim, z veliko začetnico – Komarjeve:) Gospod Jurij je novi predsednik združenja argentinskih Slovencev in na letališču je bil ogrnjen v veliko slovensko zastavo, da sem ju z ženo Lenči lažje našla – kot da bi bila kakšna naša športna reprezentanca, haha, se mi je fajn zdelo:) Reveža sta me že lep čas čakala, ker sta za vsak slučaj prišla še malo prej, potem pa seveda traja, preden najdeš svoje kufre in te poštemplajo na vseh obveznih postajah.

Jurij je moral z mojim ruzakom v naročju zlesti na zadnji sedež, da sem lahko gospa turistka skozi prvo šipo gledala novo deželo in zraven poslušala Lenčkino razlago tega in onega. Doma v lepi beli hiški na obrobju BA sem spoznala še njuna otroka, Filipa in Sofijo, ki je zaradi mene letela iz svoje spalnice za eno noč, reva. Ampak je pa pasalo, da sem lahko svoje cote razprostrla po celi sobi in se v miru zrihtala – v hostlih je to bolj en šmorn, večinoma ni skoraj nič prostora in nobenih polic oziroma omar, da bi človek kaj odložil … Pa še celo vrečo odvečne prtljage, cunj, ki jih vedno preveč vzamem s sabo, pa knjig pa podobnega sem lahko spravila pri njih, saj bom potem osrečila Gazija, ki pride hajkat v Patagonijo, da bo vse to odvlekel domov.

Včasih si rečem, da mogoče sem pa vseeno kaj dobrega storila v življenju, da se mi potem vrne s kakšno res prijaznostjo – no, tole komarjevanje je bilo že nekaj takega. Prav nerodno mi je bilo, tako lepo so skrbeli zame oziroma še skrbijo, saj skoraj ni dne, ko ne bi Lenčka po mejlu spraševala, kako sem in če kaj rabim. Saj sem že prej slišala, da so tukajšnji Slovenci neverjetno topli in prijazni ljudje, ampak si težko predstavljaš, kaj to pomeni, dokler ne izkusiš. V glavnem, prvič smo se videli, pa sem se pri njih počutila kot doma, z leve in desne so me pedenali, Lenčka je prav zaradi mene pripravila empanadas, njihovo jammmmi hrano, da bi ja čim več reči spoznala, tudi zajtrk je bil tak kraljevski, da dol padeš.

Sem seveda požrešno pospravila daleč največ od vseh, haha, če je bilo pa tako dobro. Argentina je moja dežela, povsod je cuker zraven, jeeeee:) Dulce de leche, nekakšen evrokrem na mlečni osnovi, jogurta navadnega sploh ne poznajo (to je res bedno, no, pri vseh the kravah), ampak je vse sladkano, večinoma so pa itak sadni ali pa vanilijevi jogurti … Filip je pripravil tudi mate čaj, ki ga piješ iz posebne posodice in po cevki/slamici, kaj jaz vem, kako se temu reče, noter je bolj malo vode, zato pa toliko več zeliščne baze, a sem dobro razložila:) Ni slab okus, še brez sladkorja sem pila, ker menda pogosto nasujejo noter še to, potem bi bilo verjetno še toliko bolj zame. Tukaj se res nacejajo z mate čajem povsod, tak družaben obred je, s sabo imajo vedno termovko z vročo vodo in to posodico, potem pa gre zadeva okrog, eno tako prijateljsko kofetkanje, le da nima vsak svoje šalce.

Jurij je šel v službo, Filip se je moral še nekaj učiti, Lenči in Sofija pa sta cel naslednji dan žrtvovali zame in me z avtom odpeljali v center BA. Ruzak sem odložila v hostlu, potem pa smo malo križarile po pomembnejših delih, avenijah, se sprehodile po modernejšem delu ob reki, Puerto Madre, se mi zdi, da se mu reče, najbolj fletno pa je bilo v La Boci. Sredi enega najbolj revnih predelov BA je bolj ali manj samo ena pisana ulica, EL Caminito, kamor se zgrinjamo turisti in fotkamo pisano pobarvane hiške; nekaj je kafičev, polno spominkov in krame, nekaj tanga, če primakneš kak peso, umetniki pa razstavijo na ulici svoje slikarije in podobno, da bi zaslužili kak dinar.

V ta predel so se njega dni naselili najrevnejši prišleki in še danes ni priporočljivo prav preveč bluziti po ostalih ulicah, malo proč od turističnega dela, saj svarijo pred kriminalci vseh sort – podobno, kot je pač povsod v velemestih. Ne spomnim se več točno, zakaj že so hiške, v katerih so se drenjali reveži, tako živo premalane, mislim, da je bilo nekaj v zvezi z barvami za ladje, ki so pristajale tam v pristanišču, ali kaj. Da so z ostanki the barv pač pleskali svoje domove. Mogoče sem pa tudi kaj pobrkljala.

Lenči je pozvonila na vratih, kjer je pisalo Marjan Grum – galerija. Prišle smo sicer že zunaj delovnega časa, vendar smo imele srečo – Grumova žena nas je spustila noter, ko je slišala, da smo Slovenke. Kmalu se nam je pridružil tudi slikar in kipar Marjan, in nas popeljal po razstavnih prostorih ter podebatiral o tem in onem. Navdušene smo bile nad samim domovanjem in tudi galerijo in tam razstavljenimi umetninami; prostore sta zakonca Grum sama renovirala, kupila sta čisto podrtijo, zdaj pa je vse spedenano in veselo pisano, polno njunih umetnij in še kakega drugega   slikarja ali kiparja zraven.

Na starih fotografijah in listinah je bila tudi usoda Marjanove družine, taborišče v Špitalu, kjer so živeli do odhoda v Argentino, sprejemne listine … Tu je seveda zdaj druga plat žalostne vojne in povojne zgodbe, ti ljudje nosijo v srcih drugačno resnico, kot pa jo na primer tisti, ki s(m)o imeli zdaj že večinoma pokojne sorodnike na drugi strani. Ne bom zdaj pametovala, ker čisto premalo vem, nekakšno svojo zgodbo sem si sicer ustvarila iz prebranih knjig s te in one strani, člankov, pogovorov itd., predvsem se mi pa seveda zdi grozno, da se še vedno pustimo nategovati politikom/klerikom, ki gradijo svoje bedne kariere na netenju sovraštva med dvema taboroma, sprevračajo dejstva in se dobesedno norčujejo iz žalostnih usod. A lahko počasi nehamo s tem? A se lahko mrtve pusti pri miru, reče bobu bob in se morda začne delati kaj v smeri razcveta lepe naše, preden bo res čisto prepozno?

Verjetno mission impossible. Nekateri, predsvem starejši, so verjetno še preveč čustveno vezani na svojo preteklost in usodo prednikov – morda je upanje v mladih rodovih? Če pogledamo tole mularijo zdaj, si težko predstavljam, da bi jih sploh še kakšna reč prav dosti ganila oziroma bi se zaradi česa prav hudo vznemirjali, razen če ni wifija na voljo:). Tako da bo morda šele z njimi počasi konec razprtij? Itak sploh nihče ne ve več, kdaj je bila prva svetovna pa kdaj druga pa WTF itak, haha, vsaj take izkušnje imam izza katedra. Edino če se ne bodo sami znašli sredi norosti kake tretje svetovne.

Vseeno pa je tale argentinska slovenska zgodba res presenetljiva. Da se je jezik ohranil ves ta čas (Jurij in Lenči, na primer, govorita izjemno dobro, sicer z enim luštnim primorskim naglasom, otrokom pa teče slovenščina že malo težje, ne najdeta besed ipd., ampak še vseeno v redu), da otroci še danes ob sobotah, ko bi lahko uživali v prostem dnevu, obiskujejo slovensko šolo, kjer je to mogoče, da tako zelo spoštujejo to domovino, ki so jo konec koncev morali zapustiti – da jim je taka svetinja, da komaj verjameš, še vedno se srečujejo na različnih prireditvah, organizirajo slovensko mašo … V primerjavi z nami, na primer, ki živimo v tej domovini in ne delamo drugega, kot da pizdimo čez vse, kar imamo (no ja, saj je tudi dostikrat upravičeno, ane) in česar nimamo. In jamramo in jamramo in jamramo. Pri čemer se pa naše udejstvovanje večinoma tudi neha. Tudi zato ne bi bilo slabo, če bi več ljudi kdaj  malo pokukalo v svet, da bi videli, da nam ni še prav nič hudega – in za začetek bi bilo fajn, da bi se spravili na volišča, kadar se odloča o prihodnosti, ne pa da se polovica ljudstva požvižga na to z najrazličnejšimi res modrimi izgovori, v resnici pa grejo raje v Portorož ležat na plažo. Kdo je pa potem kriv, da imamo, kar imamo? Sami. Če sem že pri tej temi – če bi bilo po mojem, bi bile volitve obvezne in fejst položnice bi dostavila vsem, ki se jim ne zdi vredno dvigniti svoje prečastite do volišča. Tudi v Argentini imajo nekaj podobnega, vem še za Avstralijo, verjetno je še marsikje tako …

Pa še nekaj me resnično zanima. Ti ljudje imajo slovenske korenine in torej tudi ta naš jamrajoči in večno nezadovoljni karakter v genih – ali kako? Kaj je zdaj tisto, kar ljudi naredi drugačne, toplejše, prijaznejše? Novo okolje, vpetost v drugačno kulturo (argentinska prav gotovo nima kaj dosti skupnega z našo sitnobo)? Bi se morali mi Slovenci redno izvažati za nekaj časa v tujino, da bi se kaj od zgoraj naštetega prebudilo v nas? Ali je posredi tragična usoda, ki jih je naredila boljše … Da niso klonili, se vdali, da niso imeli tega za izgovor, kako je vse v riti, ampak so uspeli iz nič, ustvarili novo življenje in ga zdaj toliko bolj znajo ceniti in najti v njem več pozitivnega kot mi v našem, čeprav tale nestabilna Argentina, kjer za dva dni naprej ne veš, kaj te čaka, prav gotovo ni ravno vzor urejenosti in ne nudi ravno občutka varnosti …

A neham filozofirati:) Samo res mi gre vse sorte takole po glavi, ko opazujem in premišljujem … Komarjevi niso bili edini Slovenci do sedaj, se mi jih je še nekaj pripeljalo na pot, o tem kasneje – pa upam, da pridem še s kom v stik v Mendozi in potem proti severu …

Malo fotk BA za predah vmes …

Mafalda

Mafalda

Naslednji dan sem se nameravala sama podati na raziskovanje mesta, pa so v hostlu ponujali džabe vodeni ogled La Boce (nič hudega, jo bom pa še enkrat videla) in San Telma, predela, v katerem sem stanovala. No ja, džabe na koncu ni bilo, ker je punca, ki nas je vlekla okrog, pač razložila, da nima nič proti prispevkom, tako da smo ji seveda plačali, od nečesa mora živeti:) Je bilo pa čisto luštno, nič preveč letnic pa zgodovine pa vsega tistega, kar me običajno odbije od vodenih ogledov in raje bluzim po svoje – bilo je precej sproščeno in tudi druščina pestra, smo izmenjali marsikatero uporabno informacijo. Slike sicer nimam, ampak najprej smo se ustavili pri liku Mafalde ob neki klopci – jaz nisem vedela zanjo, menda pa je bila v 80. letih (če ne še prej, jao, nimam pojma o letnicah) nekakšen glas ljudstva, risana junakinja, ki je smela povedati na glas, kar se je dejansko govorilo in mislilo med ljudstvom, ni pa bilo ravno pametno izpostavljati svojega kritičnega mnenja  javno.

V La Boci smo si ogledali tudi znameniti fuzbalski stadion La Bonbonera, kjer je štab ekipe La Boca junior ali kaj, jaz pa fuzbal nisva ravno … Zanimivo je, kako so Argentinci pristali pri teh znamenitih barvah, rumeni in modri, ki krasita zidove in drese reprezentance – sicer sem spet pol pozabila, haha, ampak enkrat so neko tekmo klavrno izgubili in je šlo za nekakšno stavo, da bodo spremenili barvo svojega kluba, in sicer v tako kombinacijo, kot bo zastava prve ladje, ki bo priplula v pristanišče. To so bili pa Švedi:) Pa maš.

Vodička nas je potem peljala še v majhno špelunko, kjer nam je obilna mama postregla s prav nič manj obilno pojedino. Sem čisto proti svoji bolj ali manj zelenjavni usmerjenosti snedla ogromno mastno klobaso (chorizo) v sendviču. Sploh ni bilo slabo, samo nisem smela preveč gledati vanjo in si predstavljati, kaj je bilo to zaživa:)

Zanimivo pa je bilo tudi poslušati razlago o naseljevanju Buenos Airesa in na splošno Argentine – kako so pač rabili ljudi in jim omogočili vstop v državo. Potomci prišlekov so danes mnogokrat uspešni ljudje bogatejšega razreda, ki se imajo seveda za pristne Argentince, in največkrat arogantno in z odporom zrejo na današnje priseljence, večinoma Bolivijce in Perujce, ki so prišli iskat delo in se jih takoj spozna po zunanjosti. Seveda so revni in marsikdaj je posredi tudi kaj kriminala, kakor se rado dogaja med ponižanimi in razžaljenimi. Višji razred je hitro pozabil, da njihovi predniki niso bili nobeni hudi fevdi in vzor same poštenosti, prišli so iskat boljše življenje in  večinoma so bili na zadnjih klinih družbene lestvice, pa tudi kaj so kdaj izmaknili verjetno, če ne še kaj hujšega. Vseeno pa so tisti pošteni in pridni ljudje splezali iz revščine s trdim delom in potomcem omogočili dosti lepše življenje, le da se na to tako hitro potem pozabi. Podobna zgodba kot pri nas v Evropi, a, pa trenutno tudi še kako aktualna …

Lojze mi je v Kranju sicer skušal dopovedati, da je v Argentini ves čas kakšna merda z denarjem in da so poleg tega še volitve za predsednika, kar zna prav tako zmešati trenutno stanje, in to ne nujno na bolje. Te finančne štorije mi gredo bolj ali manj skozi eno uho noter in drugo ven, sem bila pametna, da imam ja kreditno kartico in bom pa ja dobila denar iz bankomatov, še v Nepalu pa v Burmi se da, Argentina je pa ja huda civilizacija, ane. Bravo.

Prvi šok, ko smo končno z Lenči in Sofijo uspele najti en bankomat, je bil, da sem lahko dvignila samo 1000 pesov, kar je bilo po uradni menjavi 100 evrov. Za vsak dvig plačam nekaj provizije, in če bo treba za višje vsote takole po malo dvigovati, bo precej denarja šlo v maloro. Ker marsikje se ne da plačevati s kreditno. No, to je bil šele začetek. Nato izvem, da obstaja blue market, neuradna menjava, kjer bi za 100 evrov dobila 1600!!! pesov. Če bi imela bankovce s sabo, seveda. V centru so na vsakem koraku vpili cambio, cambio, jaz pa s sabo samo par ojrov pa dolarjev za vsak slučaj, če se mi kaj zariba. O, kako sem preklinjala. Že tako se je dežela začela kazati kot hudo draga, ne vem, kako sfolgajo domačini, ki zagotovo ne zaslužijo niti toliko kot mi v Sloveniji, ampak cene so bile višje kot na Novi Zelandiji. Imam pač stil, nimaš kaj, pridem sem takrat, ko se vse podraži za še pa još. In zdaj še izvem, da bom plačala skoraj še enkrat več, kot bi z neuradno menjavo. Za ustrelit se. Potem sem izvedela za neki Azimo, podobno zadevo, kot je Money Gram ali Western Union, kjer si lahko denar sam nakažeš tudi z debetne kartice ali pač tekočega računa, in sicer do 2000 evrov naenkrat, menjava pa je dosti ugodnejša, le malo nižja od neuradne. In sem se lotila tega podviga – ki me je stal čisto napsihiranih šest ur za računalnikom in neprespane noči, ker je vse skupaj začelo kazati na neko prevaro. Ampak potem se je zadeva čisto lepo iztekla in zdaj, pssssst, še vedno vlačim s sabo nekaj od tiste gore bankovcev, ki sem jih dobila.  Res super, da imamo vse te kartice, ane, pa moramo zraven skrivati keš po varžetih.

Največja fora te živčne vojne pa še sledi. Čez dva dni mi Lenči sporoči, da je novi predsednik Macri, od katerega ogromno pričakujejo, ukinil tole neuradno mafijozno menjavo in je uradna menjava ravno takšna, kot sem jo jaz dobila preko Azima. A da bi se pa tri dni prej to spomnil uveljaviti, mu pa ni prišlo?! Upam, da bo zdaj ta zadeva zdržala vsaj toliko časa, kolikor bom tu, uf.   So pa imeli reveži prej res eno veliko bitch za predsednico, tisto Christino Kirchner, menda je pokradla toliko, da ne moreš verjeti, Macri pa bojda deluje zelo pozitivno. No, bomo videli, koliko časa bo zdržal. Bi jim pa človek res privoščil, da bi končno splavali iz vsega tega sranja, zaradi katerega država pada iz krize v krizo. Potem naj pa Macri pride še k nam, mi pa pošljemo dol v Ushuaio svoje cmerarje in pahorje na vakance na led med pingvine. Za nedoločen čas. Pahor se bo že znašel, bo že znal priti blizu pingvinom in se ufurati v njihov stil življenja, ane. Samo ne sme pozabiti vzeti s sabo kamere pa palice za selfije, drugače ne bo nihče mogel lajkati tega zbližanja na njegovi fejstbukovi strani:)

 

Ta vnos je bil objavljen v Argentina. Zaznamek za trajno povezavo.