20 MENDOZA

Se še kdo spomni, kako sem v Barilochah narajmala (če to ni lepa beseda, no:) na gospo Marijo in njenega moža Janeza in sta mi povedala tudi za slovenski dom v Mendozi, ki ga vodi Marijina sestra Helena? Da ji lahko pišem in mi bo zrihtala spanje v tem domu. Sem si rekla, da zagotovo ne more biti slabše kot v hostlu, pa tudi z veseljem srečam še kakega argentinskega Slovenca, ker so dosti bolj prijazni od slovenskih:) Okej, no, saj ste vi, ki berete, tudi, že zato, ker zapravljate čas z mano:)

In sva se s Heleno vse lepo po naše zmenili po mejlu, še za taksi s postaje se je ponudila in nisem imela prav nič proti, saj bom na busu 24 ur, gotovo vsa crknjena, zvaljana in tečna, kdo bo potem še pol ure ali več trogal vso tisto robo po soncu.

ENA O AVTOBUSIH

Vse zgoraj omenjeno sem potem res bila, pravzaprav še kaj zraven, recimo do konca napsihirana. Malo se mi je to avtobusno napsihiravanje začelo že na vožnji iz Čila spet v Argentino, kjer smo se ne le par ur več vozili, kot je bilo rečeno, ampak nam šofer kljub ledenemu mrazu ni prižgal nobenega gretja tri ure, dokler mu nisem v svoji polomani španščini šla zatežit. Celo upošteval me je čez kakih 20 minut in počasi smo se lahko izlevili iz puhovk. In potem se je nadaljevalo sranje večje in manjše iz Calafateja do Rio Gallegosa, pet ur smo verjetno za uravnotežit tisto prezebanje iz Čila švicali ob prižganih radiatorjih tam pri tleh, ki so pihali vroč zrak, zunaj je bilo blizu 30 stopinj in sonce je žgalo, nad glavami, od koder običajno spuščajo nad potnike tisto ubitačno klimo, pa se je svaljkal samo neki komajda hladen zrak na počasne obrate. Da te samo nekam prime. Na srečo sem imela ta komot sedeže, coche cama, pa v spodnjem štuku, kjer jih je samo par in kjer je precej hladneje kot zgoraj, ne vem, kako so se počutili tisti reveži nad nami … Na srečo je bilo samo pet ur, spravila sem se proč od okna, kjer je bil izvor vročine, in dala noge na eno višjo pozicijo, kjer jim radiator ni mogel do živega. Potem ni bilo švicanje več najhujša muka, ampak bobnenje iz zvočnikov, ki so masakrom na teve ekranu šele dali tisto pravo vrednost.

Joj, da bi vi videli, kakšne filme predvajajo na teh dolgih vožnjah; pri svoji bolj ali manj kinodvorski pripadnosti in precejšnji izbirčnosti glede tega, kaj grem gledat, sploh nisem vedela, kaj vse se to snema oziroma predvaja – tisto, kar je meni na primer že totalen pofl ali sluz od filma, bi v konkurenci s tem, kar si prisiljen če že ne gledati, pa vsaj poslušati na argentinskih busih, lahko zaslužilo zlato palmo in berlinskega leva hkrati. Sploh ne bom znala opisati, nimam toliko domišljije pri vsej svoji domišljiji:)

Kakšna škoda, res, da so tako čisto brez občutka (ali pa se jim samo totalno fučka, šoferdžijem) glede uravnavanja klime in da predvajajo tako neverjetno sranje, pravo poniževanje potnikov je to, pa saj nismo vsi totalni imbecili tam na zicih, no! Kmalu po vzletu se začne. Nad glavo imaš hreščeči zvočnik, ki od busovega stevarda dobi navodila, naj ja pokaže, koliko zmore. Na malih ekranih, ki visijo sem ter tja po vozilu že po začetni šipšap špici vidiš, da gre za neko obskurno filmsko kompanijo, potem pa začne pokati in nastopajoči kričijo kot pritegnjeni, kaj ne bodo, ko pa jim odnaša dele telesa, kugle vrtajo vanje kraterje, oni se pa še vseeno ne dajo, tulijo, kričijo, streljajo nazaj, pol glave jim že manjka in levo nogo imajo samo še do kolena, desne že zdavnaj ni več, tapecirani so s kečapom, pa še streljajo nazaj, ratatatata, ko zmanjka municije, se začnejo klati od blizu, vlečejo čreva drug drugemu ven in jih navijajo okrog zapestja … A veste, kako se to sliši, kar naprej poka iz unih mašin, direkt v glavo jih dobivaš, kot bi ti žeblje zabijali v lobanjo, potem na vsakih 8 sekund še bombo raznese ali pa mino ali pa 20 njih, vse se s truščem podira, sesuva, kričanje za bekvokale, faaaaaaaaaaak, a bo že konec, madona, pobijte se že, majmuni!

Pa če bi to recimo trajalo dve uri, bi stoično prenesla in se nekako skulirala. Ko pa ti 8 ali 10 ur zdržema predvajajo samo tako nasilje, se ti počasi odšnira. Ne moreš se več pretvarjati, da ne slišiš ali da ti je vseeno. Ti ne more biti. To je zagotovo kakšna varianta mučenja v Abu Graibu, stoposto! In ker je nočni bus, enkrat pač pride tudi noč, če se voziš neskončnih 22 ali 24 ur, pa človek naivno misli, da bo tega konec vsaj okrog enajstih, pol polnoči, ko celo Argentinci zaključijo z večerjo, ko stevke odnesejo tisto plastiko s pladnjev, če imaš pač tako vozovnico, ki vključuje tudi futer – jok, brate, odpade. Še eni trije dripci napol razstreljeni se plazijo po tleh in z edinim prstom, ki jim ga še ni odneslo, pošiljajo metke od sebe in tulijo, tulijo … Preden nam dovolijo spat. Z bobnečo cabezo še vsaj dve uri po koncu te nadvse prijetne animacije.

Na busih je bilo predvsem po severu dežele vedno precej otrok, in to bolj škratov kot ne. A mislite, da je moške stevke to kaj zmotilo pri kreiranju programa? My ass. Ali pa da se je kakšna mama kdaj šla pritožit, da njeno dete bulji v afganistansko-ameriške obračune, kjer jih tudi nekaj precej nazorno obglavijo takole mimogrede (to je bil sicer film malo višje kakovosti, no, kakovost je močna beseda – ampak nekaj denarja so le vložili vanj in v igralce)? Ti ljudje so čisto apatični – še dobro, da imajo mene, ki sem na skoraj čisto vsaki furi s svojo tarzansko španščino šla gnjavit ali stevke ali šoferja, ko je bila prilika, naj hudiča že enkrat ugasnejo ali vsaj malo utišajo – morda so me dvakrat celo malo uslišali, večinoma pa ni padlo na plodna tla.

Če film ni bil vojaški, so se v njem drli in spravljali s sveta (tega ali izmišljenega) kakšni demoni, vampirji, mumije ali kar je še tega, hrupno ni bilo nič manj, neumno pa vsaj toliko, če ne še malo bolj. Zelo pogosto so ekran zavzeli tudi kakšni tapoševni, kaj jaz vem, zaradi mene korejski ali tajvanski ali kitajski zlikovci, ki so v uri pa pol uspeli speštati približno 270 avtov, samo zaletavali so se ob spremljavi dretja, avti so delali salte, preskakovali tovornjake in morske ožine, bremze so divje škripale, vrteli so se okrog svoje osi –  potem pa bum tresk v drevo ali zid ali šest drugih vozil. Ma, pejte v …!

Težila sem tudi glede klime, matrvola, kako noro mraz je bilo, za vrat in v ledvice je pihala ledenina, ovita sem bila v flis, vetrovko s kapuco in še spalno vrečo sem si namotala okrog sebe, da sem preprečila podhladitve. Ko pa bi klimo res rabili, gor proti severu, zunaj je cvrlo 45 stopinj, so nam pa spustili samo navaden stenstan krožeči zrak, da smo skoraj gauznili, vsem je švic tekel v potokih, dedci so na plano postavili svoje vampe in ljubavne tepihe in delili s sopotniki ubitačan izpuh izpod pazduh, dihati se ni dalo, kar sem šla tudi javit, kdo pa drug, no se puede respirar, bunkeljni avtobusni – pa smo samo izvedeli, da je pač klima šla in naj se pritožimo na tramvaj komando.

Ker sem bila na busih kar naprej in ker so bili skoraj vsi 20-urni ali raje še kaj več, sem na koncu ob misli na Argentino videla pred očmi najprej avtobus. Njihovo udobje (še posebej, če si plačal nekaj več in dobil široke zice, ki so se dali nagniti zelo nazaj) in občasno tudi solidna postrežba, kadar je bila v ceno vključena še hrana, vse to je potem zbledelo zaradi zgoraj opisanih tortur. Pa še skozi okno ni bilo videti drugega kot posušeno travo in ravnino v neskončnost. Nič drugega. Nada. Zirou:) Cesta pa potegnjena z ravnilom. Samo naravnost. Lahko bi brez želodčnih motenj brala še pa še ur. Če bi si doma priskrbela kindle, na primer. Ovca si ga nisem, knjige pa tu strahotno drage, če slučajno že kje kakšno knjigarno s par angleškimi knjigami najdeš. Tri sem sicer prinesla še z Nove Zelandije in dve uradla na exchange policah v hostlih, kot da sploh še kdo izmenjuje knjige, vsi imajo tablice pa podobno, tako da sploh nimam slabe vesti, ker nisem v zameno pustila tam ničesar … Ampak to je hitro pošlo, tako da sem res vrgla stran ogromno enega časa. Še zdaj se v tla mečem. Glih s parketa me je zdele odbil:)

ZDAJ PA RES – MENDOZA

Tile busi so me čisto iztirili, sem že pozabila, o čem sem sploh začela pisati … Gospa Helena me je čakala na vroče vroči postaji, kako sem ji bila hvaležna, da me je rešila vlačenja prtljage po tisti palbi, bila pa sem tudi vsa zvaljana, neprespana, umazana, samo za v banjo in posteljo. Peljala me je v slovenski dom, kjer se zbirajo slovenski Argentinci/argentinski Slovenci:) Menda je kakih 120 takih, ki še vedno vzdržujejo vezi in se trudijo ohranjati jezik, organizirajo številne prireditve, pojejo v zboru, hodijo k slov. maši, poučujejo v sobotni šoli … Vse delajo prostovoljno in zastonj, plačujejo pa neke sorte članarino, da lahko šofirajo na toliko frontah. Ostalih, ki the ibung ne šmirglajo in so se čisto poargentinili, pa je še kakih 600, če nisem spet kaj pobrkljala.

Ker vsake toliko uleti kdo na obisk iz domovine, so poleg večje zgradbe, kjer imajo prostor za prireditve in tri učilnice, zunaj pa večje dvorišče oziroma igrišče, opremili tudi par dvoposteljnih sob s kopalnico in dodali še miniaturno kuhinjo, kjer sem potem kraljevala čisto sama samcata, saj so bile počitnice in zato tudi manj dogajanja in nič gostov. Zaupano mi je bilo trojno zaklepanje zunanjih vrat in rešetk (o ropih mendoških malo kasneje), Helena je pobasala kup mojih usranih cunj in jih nesla domov očedit, v glavnem, zdelo se mi je, da sem v raju:) Nikjer nobenega hosteliščnika, usrane kopalnice in poflekane kuhinje, nihče mi ni smrčal z oddaljenosti pol metra, klima me je reševala pred puščavskimi temperaturami, juuuheej! Takoj sem načrtovane tri noči podaljšala še za eno.

Ko sem malo prišla k sebi, sem jo užgala po nekaj ulicah do centra in tudi tam mi je bilo všeč. Sicer nisem nič pofotkala, ke rnimaš kaj fotkati, ulice pravokotno druga na drugo, bajte nič posebnega, štacuna pri štacuni, ampak vseeno prijetno, ker so bila na gosto posajena mogočna drevesa, ulice so bile sami drevoredi, prevladovale so platane in zadrževale vročino nad krošnjami, tako da se je tam nekje od jutra do poldne dalo živeti, potem pa spet nekje po deveti zvečer:) Ulice so bile široke, cene zmernejše kot na jugu, na busu izgubljeno veselje do življenja se mi je malo povrnilo. In čisto jasno mi je postalo, zakaj morajo imeti nekje od enih do petih siesto – enostavno se ne da dihati. Pa to še ni bilo najbolj vroče mesto v Argentini. In zakaj začnejo živeti šele po deseti uri zvečer, ko vse udari na plano, v park, na ulice … Tudi trgovine so še odprte, saj prej nihče ne bi nakupoval, prav tako se šele po deseti uri spravijo h glavnemu obedu, kar pa je seveda daleč od zdravega … Samo prej jim ne znese  zaradi poznega povratka iz služb in tudi zato, ker je prevroče, da bi človek cmaril nad ognjem in potem še jedel, medtem ko bi se mu špeh dobesedno talil na stolu.

Zvečer je Helena že prinesla žehto lepo dišečo nazaj in s sabo pripeljala še Rezko, učiteljico prostovoljko, ki vsako soboto matra mularijo z učenjem slovenščine. Obe govorita krasno slovenščino, saj so se doma vedno zgovarjali v materinščini, Rezka menda to fura tudi še s svojimi tremi sinovi, ki prav tako res lepo znajo po naše, pri Heleni doma pa malo skačejo iz enega jezika v drugega. V sobotno šolo trenutno hodijo večinoma samo majhni otroci, bolj vrtčevski letnik, saj je večjih trenutno »zmanjkalo« – Mendoza ni tako velik center kot na primer Buenos Aires, tako da je morda malo težje motivirati mladino, naj še prosti dan preživi v šolskih klopeh. Jaz vem, da ga ne bi, haha. Pa tudi ne verjamem, da bi se mi dalo čisto vsak vikend prostovoljiti kot učiteljica. Res samo kapo dol tem ljudem, da so tako predani. Ker se je treba fejst pripraviti, tudi preskuse imajo in ocenjujejo …

Težko dobijo tudi kake primere učbenike, Slovenija je zelo mačehovska in bi lahko malo več prispevala tozadevno – učiteljice gredo včasih na poletno šolo slovenskega jezika, ki jo organizira filofaks za izseljence oziroma vse, ki bi radi izboljšali znanje tega prelepega jezika:), hkrati pa malo strenirajo še prfokse. Samo to je premalo. Morajo biti res kar precej samoiniciativne in kreativne, saj poleg vseh težav dobijo v razred otroke s čisto različnim znanjem jezika – od takih, ki ne znajo nič, do takih, ki govorijo skoraj tekoče. Prostovoljke so v preteklosti tudi same spisale nekaj učbenikov, nekakšnih beril, v katerih prevladujejo precej versko obarvana besedila, kar je po eni strani razumljivo, samo danes s tem ne bodo prav hudega navdušenja požele med mularijo in tega se večinoma kar zavedajo in bi rade dobile modernejši material. Sem obljubila, da bom šla malo v akcijo, ko se vrnem, in skušala nabrati kaj pametnega, potem pa spraviti počasi do njih.

Rezka je potem vsak večer prišla v dom malo počvekat, madona, je bila zgovorina, sem komaj uspela kdaj vskočiti v besedo:) Med drugim sem slišala tudi kup strašljivih štorij o tem, kako pogosti in običajni so v Mendozi roparski napadi – s svojim bogatim vokabularijem in smislom za dramatično me je uspela čisto presrašiti. Res si nisem mislila, da je tako, saj sem bila prej večinoma po Patagoniji, kjer sem se počutila nadvse varno – no ja, saj tam tudi je. V večjih argentinskih mestih je menda čisto običajno, da skorajda ni hiše, v katero ne bi vsaj enkrat vlomili. Samo da tu niso tako prijazni in uvidevni kot pri nas, kjer običajno pridejo na obisk, ko v hiši nikogar ni. Tu prilomastijo noter z orožjem in poberejo, kar je vrednega, tudi prisotnost otrok jih prav nič ne gane, pomolijo ti pištolo ali nož pred nos in nimaš biti kaj pameten. Pa na ulici se tudi ničkolikokrat zgodi, Rezkinim sinovom so tako pokradli že mobitele, ruzake, kolesa ipd. Kaj bodo pa potem šele meni, revi, storili, madona, jaz pa naslednji dan zarana peš 40 minut do avtobusne postaje, kjer se tako vedno zbirajo sami nePRDIpravi, kot bi rekla Zala:)

IZLET POD ACONCAGUO

Skoraj 7000 metrov je zrasla frajerka, jo bom šla pa ja pogledat od spodaj, če sem že tukaj, ane. Ob petih, še v trdi temi, ko ni bilo na ulicah skoraj žive duše še, le nekaj čudakov in iz enega avta so s emi nekaj drli pijani mulci, sem jo žgala v lahnem drncu, napsihirana od Rezkinih zgodb, proti avtobusni postaji. Doma sem pustila dokumente in večino denarja, če bi se me že slučajno lotili – le fotoaparat je bil z mano, drugače vam ne morem pokazati, kakšne nore gore so to bile ob poti, kakšna nenavadna pokrajina, koliko enih barv se je prelivalo po strminah na obeh straneh ledeniške doline, ki je vodila proti najvišjemu argentinskemu vrhu.

Te fotke zgoraj so naškljocane skozi umazano šipo in v res neugodnih razmerah, ampak vsaj malo občutka, kako zgleda, morda le lahko dobite. Po skoraj 4 urah cijazenja smo se s 700 nad morjem pripeljali krepko nad 3000 metrov, ni čudno, da se je moja glava počasi začela oglašati in vse bolj zahtevati kak medikament, saj sem cel dan bluzila po močnem soncu, nikjer nobenega drevesa ali strehe, kamor bi pobegnil.

Najprej ti čeljust dol pade ob inkovskem mostu. Kakšen vodomet barv, posledica takih in drugačnih spojin oziroma kemijskih for, o katerih se mi tudi sanja ne, sori:) Na hitro sem sicer nekaj prebrala, tam so imeli včasih toplice, ker iz globin prihaja posebne sorte voda, narava se je tukaj res izprsila, samo poglejte, kakšno mavrico je naštrikala …

Ob mostu so seveda izkoristili ugodne prodajne razmere vse sorte kramarji, nekaj je bilo res izvirnih ozdelkov, večinoma pa kičeraj za turiste. Pa ogromno enih poceni kamnov bi se dalo nabaviti, nanje se tudi eno figo razumem, so pa zgledali precej krasno. Taki, kot jih najdeš tudi pri nas v trgovinah modernih vračev in vračinj, ko ponujajo skale za vse vrste težav, ki jih potem uspejo eliminirati, postavljeni ali na nočno omarico ali pod povšter. Če verjameš, gvišno pomaga. Že gledati jih je verjetno lepo, kar gotovo dobro vpliva na čakre, kanede. Tudi čisto mali neobdelani so bili nagrmadeni po posodah in dolgo sem brodila po njih in premišljevala, koliko jih lahko vlačim s sabo čez pol Južbne Amerike, potem sem se pa odločila, da nobenega. Zdaj mi je malo žal.

Treba je bilo še 3 km po brezmadežni pripeki po asfaltu in v družbi ogromnih tovornjakov in busov, ki so tudi sopihali navkreber, do parka Aconcagua, kjer si za nekaj drobiža lahko še približno uro pa pol hodil v eno smer  do zadnje dovoljene točke, in občudoval prelestno okolico. Naprej so smeli samo izkušeno gorniki ali pa trekerji, ki so morali globlje seči v žep, če so se hoteli spopasti z visoko goro ali pa puzati okrog njenega vznožja.

Kljub glavobolu in predolgi vožnji je bilo izjemno lepo in vredno malo (po)trpeti. Pa še nihče me ni oropal, ne v eno in ne v drugo smer. NE ŠE:)

Ta vnos je bil objavljen v Argentina. Zaznamek za trajno povezavo.