37 CUSCO; MACHU PICCHU

MAČU PIKČU se reče, glas K je vmes, ne vi men piču:) Ampak naj še malo počaka, do tja sem hodila 4 dni, ha.

A se po naše Cusco piše mogoče Cuzco? Hja, pojma nimam, slovarca slavna – jaz bom kar Cusco pustila:) Se pardoniram, če grešim.

In od Arequipe do Cusca sem se še pred tem vozila kakih deset ur, če se prav spomnim. Ponoči in zelo fensi. Sicer si iz gorenjske vohrnije nisem privoščila tistih foteljev, iz spodnjega štuka, ki se skorajda v posteljo dajo raztegniti, ampak tudi v gornjih sobanah se je na malo ožjih stolih dalo prav solidno prenočevati. Cruz del sur je perujska najbolj gringo avtobusna firma, malodane kot na letališču te obravnavajo. Taveliko prtljago oddaš že pred odhodom in ti jo stehtajo, potem ti prebrskajo ročno prtljago in jo s tisto piskajočo palico malo prešlatajo, zatem še tebe, da ti ja ne bi uspel kak samomorilski razstrel med vožnjo ali kaj podobnega. Še v kamero se jim moraš nasmehniti, madona, samo še prstnih odtisov nisem dala. In čakalnico imajo, da lažje dočakaš odhod.

Pa niso niti slučajno tako dragi kot v Argentini – pol manj daš za še več komforta, kot ga imajo pa tam, če imaš pa srečo in si dovolj zgoden, pa ti lahko uspe dobiti kakšnega od znižanih zicev, vedno jih nekaj spustijo tudi za polovico cene (ha, meni je skoraj vedno uspel kak dober dil), potem se pa voziš, gledaš filme (čisto normalne, tudi to je precej bolj na nivoju kot v Argentini) in še nafutrajo te. V busih na daljših vožnjah so sedeži vsi tisti spalni in ekran imaš tako kot na avionu pred sabo, še slušalke ti dajo in sploh jih ni treba vrniti. Najbolj varno je torej potovati z njimi in zakaj ne bi, če pa je tudi ugodno.

Cusco je krasno mesto. Sicer ne zgleda več tako, kot je v inkovskih časih, ko je bilo to njihovo središče, so ga kasneje kolonajzarji lepo po svoje predelali, je pa treba priznati, da jim je kar ratalo. Tam se vsaj v centru živi moderno in seveda je na vsakem koraku kaj namenjeno turistom, agencije se dobesedno drenjajo druga ob drugi, pa kafiči, pa restavracije, pa cel kup štantov z domačo robo, pa en kup cerkva … Lepo je, ker ni nobenih visokih gradenj, vse opečnate strehe so bolj pri tleh, nastlane pa so po vseh gričkih okrog mesta in zvečer, ko prideš na osrednji trg, je čudovito gledati v nešteto lučk, ki prekrivajo okolico nad središčem. Seveda ne manjkajo tudi Mek, Starbucks in KFC, so pa vsaj zamaskirani, so jih pospravili v take stavbe, kot so tudi sicer v centru, nič šopirjenja s kičastimi fasadami in originalnimi kričečimi napisi.

Med vsem modernim vrvenjem, nešteto taksiji, ki se drenjajo med terenci in ostalimi precej hudimi avti, ki jih vozijo tukajšnji fevdalci in jih sredi križišč večinoma usmerjajo ženske policistke (ja, na tem področju pa kar zmagajo, cel kup lepo uniformiranih dam s pišuko v ustih dela red po cestah), med turisti, ki se zviramo po ulicah s svojimi fotkiči in ultra lahkimi bundami in šmensi pohodnimi čevlji, med vsem tem lahko srečaš ogromno žensk v tradicionalnih bogato okrašenih kiklah do kolen, nič manj pisanih bluzah in jopicah ter pokrivalih, ki prihajajo v mesto iz okolice in podeželja zaslužit kak dinar. Veliko jih je parkiranih po pločnikih in skušajo prodati kaj, kar zložijo iz svoje znamenite pisane cajne na hrbtu, nič manj pa onih, ki v cunji običajno prenašajo otroka, v naročju pa imajo v podobno ogrinjalo zavito bejbi lamo, še bolj luštno živalico od jagenjčka; uboge mladičke vlačijo s sabo po ulicah in žicajo turiste, da jih slikajo ali da se slikajo skupaj z njimi za nekaj denarja. Ene mame pa namesto malih vlečejo na štriku kar odrasle živali in se potem nastavljajo objektivom. Vsake toliko dajo živalim nekaj trave ali koruznih listov ali kaj jaz vem, kaj jim potresejo po tleh, en klorofil pač, medtem pa same podojijo svoje potomce, če jih imajo spravljene na hrbtu. Ne vem pa, kako so kaj z dojenčki lamastimi zmenjene glede lulanja, še posebej, kadar so v njihovem naročju – drugače pač puščajo luže po pločniku, kadar so spuščene. Lame, ne gospe:)

Precej pa je tudi takih, ki beračijo, in to obeh spolov. Sedijo na tleh, odeti v uboge cape, nastavljajo dlan ali klobuk, temne obraze pa imajo prepredene z globokimi gubami, ki jim jih je narisala malo starost, še več pa težko, ubogo življenje.

 

Zanimiva je seveda tudi osrednja tržnica, kjer je nagrmadeno čisto vse – zelenjava, sadje, zelišča, nage kure visijo s kavljev in ostali ostanki poklanih živalic, takoj ob njih pa gore naštrikanih kap, nogavic, puloverjev itd. iz mehke volne alpak, ogrinjal, blaga, ruzakov, spominkov … Vsaj tretjina tržnice pa pripada ogromnemu številu miniaturnih futrališč, kjer je malo čez poldne hud naval predvsem domačinov, med njimi pa se znajde tudi precej turistov, saj se da za manj kot dva evra najesti do daske. Na kakih dveh kvadratih ati in mame scmarijo še in še obrokov, poješ pa jih na ne ravno udobnih malih klopcah brez naslonjal in miz. Meni vse tisto mesovje ni ravno zbujalo apetita, zato pa sem kar nekajkrat pomlatila riž, na katerega je teta vrgla jajce na oko, nekaj avokada, pomfrija, pečenih banan in mešane solate. Mmmm:)

En dan sem si pustila tudi malo razložiti, kako se pride do moje omiljene hrane, čokolade. V čoko muzeju te prijazni zaposleni najprej malo popeljejo okrog in ti povejo, kakšna je čokoladna pot od kakavovih sadežev, ki visijo z debla kakavovca, do tiste prave, temne čokolade in meni ljubših variant z več cukra, mlečne in bele. Cela drama, ejga, da en snickers vkup spravijo:) Ponujajo še tečaje izdelovanja čokolade, ki jo udeleženci na koncu tudi zmažejo, pa seveda lahko naročiš cel kup enih pijač čokoladnih, kupiš njihove organic izdelke, nekaj kozmetike … Jim kar šiba biznis, skoraj nihče ne odide iz muzeja praznih rok. In želodcev, seveda.

Stanovala sem pa tudi prima, v prijetnem hostlu, že skorajda malo hotelskem, tako zelo so čistili in nam vsak dan postiljali in menjali na tri dni posteljnino in brisače, tudi zajtrk je bil obilen, najbolj luštno pa je bilo sedeti zunaj na terasi in se greti, saj se v notranjosti hiš kaj dosti ne uspe, morda v gornjih prostorih še nekako gre čez dan, če je sonce, spodaj pa lahko cel mesec 40 stopinj nabija sončava, pa je kljub temu mraz za znoret, prav do kosti ti gre. Te njihove bajte temačne in ledene, obup, okna imajo pa tudi tako švoh, da ni res. To vse piha skoznje, ne vem, kako zdržijo v zimskih mesecih, reveži.

 

SALKANTAY TREK

Na mačupikču:) se lahko samo elegantno (in za fajn zasoljeno ceno) zategneš s kombinacijo vlaka in busa. Ali pa za malo manj denarja namesto vlaka najdeš kombi, samo zdi se mi, da je vožnja precej naporna in divja. Vlak košta v eno smer skoraj 70 dolarjev, štartaš približno dve uri iz Cusca, zato je najbolje tam prespati in ujeti vlak že pred zoro, da si v dveh urah v Aguas Calientes, to je kraj ob vznožju znamenitih razvalin. Potem pa lahko skočiš še na bus za 12 dolarjev v eno smer in že si gor.

Jaz sem enih kombinacij premetala v glavi, da je joj, potem sem se pa le opogumila in se prijavila na 5-dnevni treking Salkantay. Boj razvpit od njega je seveda Inca trail, ki je malo manj naporen in dan krajši, zato pa drag kot žafran in ga je treba rezervirati mesece vnaprej. Na poti je bojda videti več arheoloških ostankov, za katere meni itak precej dol maha, drugače pa naj bi bil Salkantay kar se tiče narave lepši. Po netu ti nebroj agencij ponuja ta hajk za 400 ali 500 dolarjev in me je samo nekam prijelo, to je pač kar hud zalogaj, potem pa mi je v kanjonu Colca ena v skupini povedala, da se samo malo sprehodiš od agencije do agencije po mestu in jih najdeš cel kup, ki te peljejo za malo več kot 200 dolarjev. To je pa že bolj sprejemljivo, kanede. Olinkluziv:) Vsi obroki, vodič, vstopnina za Machu Picchu (že samo to je 50 dolarjev skoraj), prevoz nazaj z tistim dragim vlakom, konji, na katerih so bili naši šotori, ki so nam jih tudi vedno postavili, pa še pet kil svoje robe smo lahko navesili nanje … Ko malo preračunaš, je smešno poceni, res, za vse, kar so nam nudili, prav džabe.

Fora je, da tudi če plačaš tistih 400 ali več, dobiš čisto isto figo za svoj denar kot tisti, ki so plačali pol manj. Agencije vržejo ljudi skupaj in sestavijo skupine, dodelijo vodiča in vozi, Miško. Na poti smo sicer srečali nekaj malo bolj fensi delujočih gruč, ki so morda res ponujale kakšno malenkost udobja več, vendar dvomim. Verjetno je bilo samo manj pohodnikov v skupini, prenočevali so vedno nekje v bližini nas in meni se ni zdelo, da bi imeli kakšen hudo poseben tretma. Že na Colca treku se je to pokazalo – ko smo se malo zgovarjali, kje se je kdo prijavil in koliko je pljunil za to, smo ugotovili, da tudi dva nista vplačala pri isti agenciji in tudi naše cene so bile malo različne (največ pa je plačal tisti vohrni pilot, ker je rezerviral v svojem hotelu, ha, prav mu je). Pa tudi pri vseh ostalih aktivnostih oziroma izletih je bilo čisto enako.

Mene je od trekinga seveda spet odbijao šotorjenje pa morebitni mraz tam na prenočišču okrog 4000 nad morjem, pa dež na poti, ker je res jadno, da si potem ves moker in se nimaš kje posušiti in tudi cunj skorajda nobenih nimaš s sabo zaradi čim lažjega ruzaka. Saj sem že razlagala, kako sem jaz s kampiranjem, uf. Ampak potem sem nehala komplicirati in na srečo zbrala pogum in se prijavila. Sicer so me uspeli do daske nastresirati v agenciji, ko sem prišla večer pred odhodom na nekakšen sestanek. Ker me vedno skrbi, koga bom fasala za družbo, sem se že prej pozanimala pri stricu, s katerim sva urejala birokracijo, kdo še gre. Pa mi je našteval neke Francoze pa Nemce pa Američane, no, potem pa pridem gor po štengah in že na prvi pogled uganem, katera pasma je bila nagnetena v malem prostoru. Sami ultra glasni, kosmati Izraelci in enih par nekosmatih, zato pa lasatih bejb zraven. Vsi kakih 20 let mlajši od mene in seveda so že nekaj tečnarili in glihali glede cene. Pa ni čudno, da je žid zmerljivka, no.

Seveda me je samo zvilo, to je bila bojda moja skupina, ne vem, kam so izginili vsi ostali prej našteti narodi. Poleg tega jim je nekaj razlagal en tako zatežen in važen, joj-kako-sem-lep primerek mladega vodiča, da mi je šlo res prav na jok. A s to blesavo tolpo naj zdaj preživim pet dni, to je prava kazen božja. Ko je potem še meni tisti model od vodiča nekaj bluzil o poti, sem začela najedati, kaj je zdaj to, da mi je bila obljubljena čisto druga skupina in da so tile ful mlajši in še sami Izraelarji, ki se družijo samo s svojimi, in da nočem zraven, a je še kakšna druga možnost itd. No, še dobro, da sem se pojavila tisti večer tam, ker me je očitno tip le uslišal. Itak kombinirajo skupine z različnih vetrov, kot sem rekla že prej, pomoje šele večer pred odhodom klicarijo levo desno in sestavljajo ekipe.

Naslednji dan so nas že malo čez tri ponoči nagnali v ledeniški kombi, potem pa smo še sto let nabirali ljudi okrog po mestu. Veliko udeležencev je čakalo na malem trgu in največ je bilo seveda tistih mojih omiljenih od prejšnjega večera, še vedno nisem vedela, a bomo skupaj ali ne. Bilo nas je za cel bus in še za kombi zraven. Prva postaja je bila neka vaška zajtrkovalnica, kjer so tudi prebrali, kako smo pogrupirani. Pa našteva glavni tip imena in iz gruče je stopilo že en kup ljudi, vsi Izraelci so pa še stali in čakali. Pa jaz, reva. Ooooo, hvala Jahvetu, kot čisto zadnjo le zaslišim sebe, kar poletela sem k ostalim, jeeeeee, pa sem rešena:) Očitno je moje tečnarjenje le zaleglo, mogoče so tudi mojo letnico končno pogledali in me dali k primernejšim osebkom. Preden smo potem prispeli na začetek trekinga, nam je speštalo eno od kombijevih gum, čisto razcefrana je bila, ampak je tip po tistem makadamu kar lep čas moral voziti z bolj ali manj prazno, še dobro, da se nismo zvalili po bregu.

Tudi tatečnega vodiča smo se losali, nas je prevzel Edi, zadaj pa je hodila še Marica:) Izkazala sta se za zelo prijetna človeka, torej sem imela podvojeno srečo. Ostali so bili z vseh vetrov, 17 nas je bilo, se mi zdi. Med njimi kar 4 Novozelandci, ha, to je že dober znak. Stari smo bili večinoma od 25 pa skoraj do 50, če odštejem tri mladiče – dve družini smo imeli s sabo, ki sta prispevali 10-letnico, 8- in 6-letnika. Potovali so skupaj, saj so zadnjih nekaj let živeli na enem karibskem otoku (Nevis?). Mama Weinke, sicer Nemka po rodu, je delala kot predavateljica na univerzi, mislim, da je bila radiologinja, poročena je bila z Južnoafričanom, s sabo pa sta imela dva neverjetno luštna, sproščena in super vzgojena potomca, ki sta že kar nekaj sveta videla, saj počitnice vedno izkoristijo za kako potovanje. Druga družina je bila iz Romunije, mladi oče Pompei je predaval patologijo na onem otoku, žena pa je bila učiteljica. Najmlajšega člana, 6-letnega Vlada, sta vlekla s sabo, samo so imeli kar nekaj problemov potem z njim in z gospo, ki ni imela kakih velikih podvigov pohodnih do sedaj za sabo.

 

No, kako se vam zdi? Čudovita pot, ane? Sploh prvi in drugi dan je bilo za umret lepo. Kaki dve uri smo rili v strmino, potem pa se je pot vila večinoma bolj ali manj po položnem terenu, ves čas nas je spremljala voda, ki je tekla po urejenih kanalih k ljudem v dolino, krave so nas gledale, mi pa oddaljene zasnežene vršace. Pa malo smo se spoznavali, tudi enega butla nismo imeli tokrat s sabo, vsi smo se strinjali, da smo hudo fajn skupina, že takoj se je pokazalo. Najbolj sončna primerka sta bila mlada kivija, kaj pa drugega – Verity in Ridge, stara tam nekje okrog 25, pa sta imela za sabo že vse sorte, zadnja tri leta sta delala v Avstraliji, zdaj pa sta po enoletnem potepu po Južni Ameriki nameravala še v Kanado za dve leti, kjer bosta združila potepanje z delom. Tako lušten par sta bila, ves čas sta čvekala sli drug z drugim ali pa z ostalimi, bila sta navdušena pohodnika in z daleč največ kondicije, Verity je še navkreber neumorno vrtela jezik, medtem ko smo ostali lovili vedno redkejši zrak in zmogli le da in ne v odgovor. Povedala je, da se je vseh pet otrok šolalo kar doma, da sta imela oče in mama tako grozne spomine na šolo, da sta hotela potem to svojim otrokom prihraniti. Rasla je v naravi, svobodno, nadvse srečno, kot je pripovedovala, in bila je res svetlobna leta daleč od kakih nesocializiranih posebnežev, kakršni se lahko izcimijo iz take situacije.

Med najbolj simpatičnimi je bil tudi Škot, bodoči mladi raziskovalec na univerzi, po poklicu je bil zgodovinar in je dve leti poučeval na srednji šoli, zdaj pa si je vzel eno leto za potovanje, potem pa mu je obljubljeno mesto na faksu in bo do konca spacal magisterij oziroma doktorat. Sem se morala fejst potruditi, da sem ga lahko razumela, tolkel je pristno škotsko angleščino, prav za smejat. Poleg tega je bil tudi fuzbalski sodnik, in to že višjega ranga – sva kar precej debatirala po poti, zelo zanimiv človek. Pa mala Parižanka, ki jo je prav neverjetno dobro rezala, čeprav je bila mestna srajca in tam po Parizu ni mogla osvajati kakih hudih vrhov. Pa en odbita Angležinja Katie, s katero sva si potem delili šotor, take je spuščala, da smo se ji ves čas režali. Druga dva kivija sta bila pa sestavljena iz blond napol Maorke, kar tudi redko vidiš, njene poteze so bile res nekam posebne, malo ata je torej le bilo v njej, menda je bil poglavar neke maorske skupnosti (ali kar koli že pač imajo), mama pa ji je predala blond gene, in pa iz precej bajskastega 30-letnika, ki se je moral precej namučiti, da je sfajtal celo pot. Sta bila pa tudi zanimiva in prijazna, učiteljica in inženir, če se prav spomnim. Pa še moja pojavnost, valjda, da smo zmagal:)

Do prvega prenočišča tam nekje na 4000 metrih, smo porabili kake 4 ure, če se prav spomnim, pričakale pa so nas že mize pod senčniki, prav fensi. Možakar, ki je s konji tovoril piskre, hrano, šotore in še nekaj naše prtljage, je medtem že postavljal naše hiške na malo pred mrazom in vetrom zaščiten prostor; imeli smo streho in oviti smo bili z enimi ponjavami, tako da res ni bilo panike zaradi zmrzovanja. Kuharja sta sčarala prvi obed in smo skoraj ploskali, tako dobro smo jedli, pa še potrudila sta se z dekoracijo, res neverjeten luksus.

Potem so nam svetovali, naj se zaradi aklimatizacije spopademo še s sprehodom do neke lagune, uro navpične hoje oddaljene od tabora. O, madona, skoraj bi me pobralo, na vsake štiri korake sem se morala ustaviti in loviti sapo, pa nisem bila edina. Na vrhu se je par norcev celo vrglo v tisto ledenico, ostali pa smo zmrzovali na vetru in potem počasi spokali nazaj. Večini nam je razbijalo v glavah, je bil vornk zalogaj. Samo se je pa izkazalo za zelo pametno potezo, saj smo naslednji dan veliko lažje premagovali višno.

Zvečer je zapihalo in zazeblo, umili smo zobe z ledeno vodo in s čelkami posedli v s ponjavo ogrnjen prostor ter se pocrkljali z vročim čajem in celo nekim kakavom, pa še celo goro kokic so nam napekli za predjed, otroci so kar vriskali. Potem pa v dve spalki pa dvoje štumfe pa enih 6 slojev, pa še sem se bala, da me bo zeblo. Pa me začuda ni, spala pa tudi nisem skoraj nič, taka višina mi ne paše. Itak so nas pa že pred peto vrgli ven, no, prijazno so nam v šotore prinesli skodelico vročega čaja iz kokinih listov, smo bili pa res popedenani kot kraljeva rodbina. Po zajtrku smo še skoraj v temi napadli najtežji vzpon na poti, dobri dve uri, če ne več, smo marširali do najvišje točke naše poti, tam nekje na 4600 metrov.

Romuni so tja prijahali, tamalega je prejšnji dan fejst bolela noga, komaj so se privlekli do šotorov, tudi njegova mama ni bila ravno najbolj srečna, fasala je vročino in vsa je bila kaput, čisto nepripravljen pač res ne moreš na tako pot. Z mulčkom so pa tudi malo pretiravali, se mi zdi. Saj ne rečem, super, da spodbujajo pohodništvo že zamlada, samo več dni in na taki višini, to vseeno ni kar tako. Foter dohtar je bil sicer grozno fit, ampak ravno nalesti se pa njegovi tudi niso mogli od njega, ane, je treba biti zadosti star in pa malo pomuvati že prej za trening.

Je bilo pa tisto guncanje na konjih za vse edinstveno doživetje, so rekli. Verjamem, sploh za 6-letnika, ki so ga kar privezali gor na žival, da se ne bi zvrnil. Kaj pa vem, tile konji pa osli ali kar koli že so (čisto točno še vedno nisem zapopadla, kdo je mula in kdo osel in kdo mezeg in kaj vem kaj še:) se mi vedno smilijo, ko krevsajo po zoprnih in strmih poteh, obteženi s plinskimi bombami, gajbami hrane in ostalim. Pravijo sicer, da to njim malodane paše, da je to pač njim »navadn«, ampak zgleda ravno ne … Mogoče si s takimi pojasnili samo malo lajšamo vest, ko mučimo uboge živali za to, da je nam lažje.

 

Ko so številni prihodniki na prelazu končno zaključili z miljavžent solo in skupinskimi selfiji, se nas je nekaj odpravilo še do bližnje razgledne točke na krasno turkizno laguno, že prav kičasto je bilo vse skupaj. Tako kot tudi potem skoraj triurna pot do daljšega počitka in kosila – na desni so se važile v nebo segajoče zlizane črne stene, nad katerimi je še vztrajal sneg, spredaj pa se je odpirala široka dolina, prav veličastno je zgledala, tako prostrano, kot da nima meja … Fino smo se napokali s polnih miz, nadaljevanje je bilo že kar naporno. Počasi je čudovita pokrajina postala manj zanimiva, ves čas so zaradi naklona trpela kolena, prašilo se nam je pod nogami, vroče je bilo in skoraj 8-urni šiht smo tisti dan prehodili, preden so nam dovolili ugledati drugo šotorišče. Čeprav je bilo postavljeno precej nižje kot prejšnji večer, je bilo skoraj bolj mraz, saj smo bili nad reko v temačnem kanjonu, šotori so tudi fino švicali, vse smo imeli fajhtno. Se je bilo pa možno vsaj malo očediti ob ledenem potoku, no, nekateri so se za nekaj denarja celo bolj temeljito, saj so premogli celo tuš s toplo vodo. Dokler je pač tekla, ogreta od sonca.

Tretji dan. Najprej so nam rekli, da bomo 4 ure hodili samo po ravnem, po prašni cesti, kjer lahko vozijo tudi avti, saj je pot na drugi strani reke zaprta zaradi zemeljskih plazov. Potem pa se je očitno kar odprla:) in nam je vodič dal na izbiro, kje bi šli – nekaj tistih spredaj je izglasovalo neprašno varianto, tako da s samo ravnino ni bilo nič, ves čas je šlo gori doli, hvala bogu, da precej tudi po gozdu, saj je postajalo vedno bolj vroče, tropsko, obljubljali so nam tudi številne komarce in smo ves čas čakali, kdaj nas bodo končno požrli, pa ni bilo nobenega. Čeprav je bila pot veliko lepša in prijaznejša kot tisti prašni osončeni dočgčas na drugi strani, sem se pa parkrat kar zamislila. Vsaj petkrat smo namreč prečkali nedavno sesuta pobočja, skale so visele in grozile, vse je bilo samo korak od tega, da se začne spet valiti dol, samo malo pomoči bi rabilo, pa bi se lušten zemeljski tobogan sprožil in odnesel vse, ki smo se valili tam čez. Plazišče so presekali z neko zasilno potko, mi pa vsak po svoje po njej, živ krst ne bi vedel, da nas je odneslo, saj smo hodili razkropljeno, vsak v svojem tempu, vodiča pa eden spredaj, eden zadaj. Če se spomnim samo Nove Zelandije, na primer, kjer so pa pretiravali v drugo smer in je za vsak pasji prdec visela kakšna tabla in opozarjala na skorajda nikakršno ogroženost mimoidočih. Tu pa se je tudi kasneje na številnih trekingih ali pa pri ponudbah raznih agencij izkazalo, da so ali presneto pogumni ali pa samo neumni in še čudno, da se jih več ne pofenta na odpravah. Zelo zahtevne gorske podvige recimo ponujajo kar vsem po spisku in jih označijo za srednje zahtevne, kakšna je njihova oprema oziroma koliko izkušenj imajo vodiči, je pa sploh druga zgodba. Prav veliko jih namreč ni, ki bi jim človek lahko res zaupal, sem brala tudi raziskave strokovnjakov, ki so preverjali, kaj se pravzaprav skriva za še pa še finimi predstavitvami in obljubami treking agencij. Svašta.

 

No, mi smo preživeli, se na poti nabasali še s slastnimi pasijonkami, ki jih je prodajala ena mamca sredi ničesar, potem snedli še umetelno dekorirano kosilo in se pustili odpeljat avtobusu ko-to-tamo-pjeva najprej do zadnjega šotorišča po strmi ovinkasti makadamski cesti, nato pa še naprej do – ja, spet termalne vode, haha, in tudi v to sem se namočila za dve uri in pol, postala sem prava fenica toplic, ejga, fant:) Kaj pa drugega, končno se je bilo možno spucati pod tuši in potem zrelaksirati glide v topli mlakuži sredi take scene, da dol padeš. Nisem slikala okolice, ker se mi potem iz vode ni dalo še enkrat po fotkič, tako da se na mojih slikah ne vidi, kakšne stene so nas obdajale, ko smo se zvirali ob robovih bazenov. Smo bili zelo zgodnji in najprej skorajda edini v vodi, potem pa se je nateplo enega mesa noter, da bi me v normalnih pogojih že zdavnaj katapultiralo ven, tokrat pa se mi je omamljeni od toplega ogrinjala prav sladko žvižgalo, koliko enih prasonarjev prdi tja noter v vodo.

Po večerji so nam prišli eni pobje delat reklamo za ziplining. Četrti dan smo imeli namreč na izbiro ali triurno dopoldansko hojo po makadamu ves čas navkreber ali pa šibanje po petih različno dolgih zajlah, speljanih čez kanjon. Jaz imam z adrenalinskimi podvigi težave. Večine še gledati ne morem, ne da bi me kar stiskalo zraven; na končnem izletu v gimnaziji sem v Pratru doživela malodane živčni zlom že na uvodni kao čisto izi vožnji z vlakcem, ki je norel po enih ovinkih, skoraj me je pobralo in sem samo še od daleč gledala, ko so se ostali metali na glavo na raznih napravah. Potem sem na norem raftingu na izviru Nila v Ugandi skoraj utonila, pa sem mislila, da mi bo raftanje zakon, ker plavati pa ja znam in kaj groznega pa je lahko v gumenjaku, ane. In sem dobila še strah pred tem. V glavnem, nisem jaz za te fore, tako da še pomislila nisem, da bi šla letet čez globok kanjon, obešena na štrik. Kaj si ti nor, nea:)

Potem pa gledam tisto predstavitev in me je prav zagrabilo, da bi vseeno probala. Res huda prilika, eden najdaljših ziplajnov sploh, pokrajina neverjetno lepa,  letiš kar petkrat po različnih zajlah in še čez viseči most se sprehodiš, in to vse za samo 30 dolarjev. Pa še peš mi ne bo treba. In sem vplačala. So mi rekli sopotniki, da lahko bremzaš, če se ti zdi prehitro. Ja, my ass, kot se je izkazalo kasneje. Sem bila pa precej usrana potem že cel večer pred podvigom, skoraj bi se pridružila nalivanju s poceni tekilo, ki so jo navdušenim pivcem pohodnikom točili v tem zadnjem taboru. Zakurili so tudi en tak kres in potem se jih je nekaj do daske natolklo s tistim alkotom, med drugim seveda tudi moja cimra Katie, saj je bila konec koncev Angležinja, ane. So jo morali eni treznejši potem privižati do šotora, ko so presodili, da mogoče ima pa le dovolj – sem se bala, da mi bo še bruhnila tja na spalko, pa je bila presenetljivo prijazno nažgana, brez ropotanja in kozlanja je takoj zaspala.

Naslednje jutro smo se poslovili od kuharjev in strica, ki je s konji vlačil ves tovor za nami. To je en poseben štos. Smo kar veliko debatirali v skupini o tej temi, pa še danes ne vem, kako biti pametna. Stvar je v tem, da tem ljudem agencija en drek plača, malodane nič, opravljajo pa kar vornk delo, potem pa se turistom pač pove, da se spodobi dati napitnino. Vodiči naredijo patetičen nagovor in pritisnejo na sočutni knof udeležencev, povejo tudi okvirno tarifo, tako da napitnina ni več stvar izbire, ampak obveznost. Med našo skupino je kar malo završalo; najbolj so se bunili tisti, ki so zvrnili kar nekaj pirov po poti in se basali s snickersi, pa so vse to vsaj trikrat ali štirikrat dražje plačali kot v civilizaciji. No, saj imajo pravico delati s svojim denarjem, kar jim paše, samo potem res malo smešno izpade, ko je treba v klobuk vreči pet evrov oziroma nekaj več.

Po drugi strani pa je res – čeprav nismo za vse skupaj plačali veliko, smo pač plačali olinkluziv, plače delavcev res niso naš problem, ampak stvar delodajalcev. S tem, ko sodelujemo pri nadgradnji njihovih mezd, onim bastardom pogoltnim še naprej omogočamo, da delavce izkoriščajo, sami pa pokajo po šivih od vsega keša, ki jim ga zdajemo. Ampak kaj pa lahko spremenimo – če tem revežem iz enega principa ne bomo vrgli v klobuk ničesar, se njihovi nadrejeni ne bodo niti najmanj vznemirjali ali spremenili – baš njih boli one (z naglasom na e:). Itak lahko dobijo nove sužnje kadar koli, če bi se jim kdo kaj jajcal, tudi vodiči stojijo v vrsti, toliko jih je. Ker namreč tudi vodiče plačujejo mizerno, poleg tega pa vsaj ti, ki vodijo daljše trekinge, sploh nimajo nič osebnega življenja, saj so nenehoma na poti, še posebej ženske nimajo šans, da bi se šle kakšno rojevanje, če se odločijo za ta poklic, nihče jim ne bo šparal službe ali celo plačeval porodniške.

Tako smo pač pometali denar v klobuk in zapoloskali vsem pomagačem za adijo, si pa pomoje niso ravno opomogli z nami – več sreče imajo v tistih dražjih odpravah, kjer so tudi napitnine bolj fevdalske.

Četrti dan sem kar malo težje spravila zajtrk po grlu, mamamija, v kaj sem se spustila, pa še oporoke nisem napisala pred odhodom:) Najbolj nestrpni pa so bili seveda naši najmlajši udeleženci, vsi totalno neustrašni in kar gorelo jim je v očeh od pričakovanja. Kako je to blesavo, da potem na poti v odraslost uspemo pridelati ničkoliko enih strahov in bremz in iz pike nogavičke rata ena pokakana dunjena.

Tudi sicer so bili tile muloti hudo fajn dodatek naši že itak super druščini. Oni romunski benjamin je sicer na začetku deloval nekam zdrizasto in tečno scrkljano, potem pa se je unesel in smo se režali njegovim izjavam in spontanosti še in še. Še večja faca je bil pa njegov dve leti starejši kolega, kakšne lušten model, ves čas je nekaj ropotal in se čisto sproščeno menil z nekajkrat starejšimi nami. So imeli ti frajerji kar srečo, da so že v tako rani mladosti obrnili ničkoliko sveta, bili so prilagodljivi in strašno vzdržljivi, ogromno so vedeli in se znali vključiti v pogovor. Zanimiva kombinacija sta bila tudi oče Južnoafričan, bledolični potomec nizozemskih kolonajzarjev Albert, ki je bil totalno skuliran in bolj tihe sorte, otrok ni niti najmnaj sortal in opozarjal in imel ves čas na štriku, se bosta že znašla, in njegova gospa Nemka, ki ni mogla skriti svojih korenin. Ves čas je kot ena koklja gnjavila svoja potomca, ju kar naprej nekaj programirala in pritiskala na daljinec, vse z enim takim nadležnim nesproščenim tonom, sami befeli nonstop, uf, dober je njen Berti, da jo prenaša. Se mi zdi, da je bil celoten vzgojni načrt spisan na njeni mizi in ne prav dosti na moževi – po poti sva se večkrat zadebatirali in je na primer omenila, da ne smejo gledati teveja, da imajo pravilo, da pred spanjem vsak pove eno zgodbo, ki si jo izmisli, pa še par štosov, ki so razkrivali gorečo pripadnico sekte projekt – otrok. Ampak ajde, zaenkrat ji očitno kar dobro uspeva, otroka sta krasna. Dokler jima ne bo enkrat morda dopizdilo:)

Zipline

Ja, takole sem se vozila po zajli, juhuuu, en strah manj. Nimam sicer nobene fotke, ker imam prevelik fotkič za na zajlo, se pa nič ne lažem, zadnjo furo sem šla tudi jaz v stilu kondorja, naprej na glavo. Če bi mi kdo zjutraj rekel, da se bom pustila suniti kilometer daleč nad 150-metrsko jamo, bi ga pošlatala, koliko ima vročine. In tudi še na začetku, ko sem gledala, kako so pošiljali prve reveže na drugo stran. Pa to je šlo kot raketa, adijo, pamet, pa ne bom šla jaz tega samomora delat. Pa še bremzanje ni prišlo v poštev – če bi se kaj afnali z orokavičeno dlanjo in skušali zmanjšati hitrost, bi lahko zgubili preveč hitrosti in potem ne bi dosegli nasprotne strani, ampak bingljali tam nad prepadom in čakali, da nas pride nekdo odšlepat. Na, pa imaš vraga.

Čisto mehkokolenska in s pulzom kot na sto metrov šprinta sem se oprijela zajle nad glavo in se usedla v varovalni pas. In so me duznili nad kanjon. Jeeeeeee, ves strah je izpuhtel drvela sem čez tisto praznino pod sabo in sploh ni bilo nič grozno in hitrost se ni čutila. Naslednjo furo sem dobila za spremstvo enega od tipov, ki so upravljali s tem zajlanjem, saj je bil veter menda precej smotan in bi težko priletela do konca, čeprav sem na poti zdaj uspela pridelati kar nekaj kil. Na tretjem poletu sem se pustila že malo odvezati, da me je potem na preletu fletno sukalo sem pa tja. Potem smo se sprehodili čez škrbast viseči most hudirjevo visoko nad prepadom in Romunko je čisto zvilo, sto let smo čakali, da je nekako sfajtala vsa tresoča in bleda – ona je bila edina, ki je strah ni uspel zapustiti, prav nič ni uživala, na koncu se je pa še nekaj zapletlo in se je skoraj zadavila, ko je čakala, da so jo sneli.

Ostali pa smo kot otroci uživali in bi šli še parkrat oponašat kondorja, kakšna uživancija, ššššššššvistniti po zraku z vetrom v obraz, z razprtimi rokami in zadrževanim vriskanjem v duši. No, ali pa tudi izvriskanim vriskanjem občasno:)

To je bilo res fantastično zapravljenih 30 dolarjev. Reveži potohodci so pa skoraj gauznili na tisti vročini in bedni pešpoti, ha, kaj pa niso šli z nami. Po kosilu pa smo morali tudi ziplajnarji spet v gojzarje in tri ure fajtati po večinoma ravnem terenu ob železniških tirih do mesteca pod Machu Picchujem, kjer nas je namesto šotorov čakal en hotelčič z ne ravno petimi zvezdicami, ves fajhten, ampak se je vseeno dobro spalo.

 

MACHU PICCHU – KONČNO

Dajte si na wikipedii prebrat kaj strokovnega, ne vem, če sem si prav veliko zapomnila, poleg tega sem pa prešpricala tudi istoimenski muzej v Cuscu, čeprav sem se imela resen namen temeljiteje podučiti o tem fenomenu.

Lahko pa povem, kakšen hud štart smo grebatorji izvedli. Prvi busi začnejo za ne tako malo denarja (12 dolarjev v eno smer) sopihati po ovinkih do vhoda v mesto ob5.30 h zjutraj, do gor rabijo manj kot pol ure, se mi zdi. Je pa veliko tudi mazohistov, ki s čelkami na glavi strašijo trčečim korakom kot prikazni sredi noči, zato da bodo med prvimi v vrsti. In tudi mi smo dobili taka navodila od Edija. Je rekel, da nas bo čakal ob šestih pri vhodu in da naj poskrbimo za to, da bomo vsi na broju. Ker smo bili sami kerlci, se seveda nismo hoteli blamirati z busom in smo ob 4.00 že brzeli proti mostu, do koder je bilo vsaj 20 minut hitre hoje. Res smo bili med prvimi desetimi ali petnajstimi tam pred rampo in potem se nas je malo čez 5 in the morning paznik usmilil in zagnali smo se do znamenitih kamnitih šteng, ki sicer niso inkovskih časov (oni bi naredili lepše, ne pa da je vsaka drugačna, enkrat zahteva kratek korak, drugič dolgega, potem je ena visoka, druga nizka …), zato pa sekajo vse tiste neskončne okljuke, ki jih naredi bus. Strmo k svina in vsaj enih 1600 je bilo treba sfajtat. Namesto ene ure nas je kar nekaj prišvicalo v 40 minutah ali še malo prej, tako da smo morali celo čakati, da so ob 6 h končno dovolili vstop v samo mesto.

Za nami se je potem nabralo že enega folka, da bohpomagi, tudi busi so začeli pljuvati ven potnike, nepregledna množica firbcev vseh starosti, pasem in oblik je tiščala skozi duri. In to kljub temu, da je zdaj število obiskovalcev nadzorovano in omejeno, saj se je zaradi preobremenjenosti kraja začela delati škoda. Omejeno je tudi število tistih, ki še nimajo dovolj mučenja in želijo videti MP od zgoraj – malo manj od zgoraj jim je na voljo Huayna Picchu, še bolj pa se namučiš do gore Machu Picchu, s katere se pa menda čudovito vidi vse pogorje in vse doline okrog mesta. Še par dolarjev moraš plačati in rezervirati vnaprej, da si lahko privoščiš ta luksuz. Od naših so rinili na to višjo varianto trije pari in skoraj izdihnili, ker je bilo po štirih dneh hajka in še jutranjem preskakovanju šteng res malo odbito gristi kolena še tja gor. Meni je čisto zadostovalo gledati mesto na originalni višini tam nekje pod 2500 metri, hvala lepa za dve uri navpično plusa.

Edi nas je popeljal na razgledno točko in srečkoti smo zrli v to čudo, še čisto neomadeževano s turisti. Samo fotke mi pa niso ratale, ker je bilo pretemno. Madona, res je lepo, pravzaprav kar malo pravljično deluje v tisti prelepi naravi, za kakšno sceno iz Gospodarja prstanov bi verjetno lahko konkuriralo. Seveda nam je tudi zadnji dan šajba delala družbo, neverjetno smo bili blessed vse dni, res, sploh pa tu na vrhu, kjer se ogromno obiskovalcev lahko sicer obriše pod nosom za razgled brez megle in dežja, ha ha.

Dve uri nam je bil Edi še na voljo z razlago, malo nas je popeljal naokrog, ker sicer je brez razlage rahlo brezveze zreti v tisto kamenje, če nimaš pojma, čemu je bilo namenjeno njega dni. Od daleč je sicer dbest, samo brez vodenja zvodeni. Naše vodenje je bilo sicer precej instant verzija, ker je bil Edi že malo zmatran in ker za malo denarja ne moreš pričakovati ne vem kakšne ekspertize, Salkantay treku pač dajo zraven še malo razlage, da se bolje sliši. Kasneje sem še marsikatero zanimivo informacijo uspela ujeti, ko sem se smukala ob različnih skupinah, ki so imele bolj zaresne vodiče za več ur.

 

Najbolj grozno se mi je zdelo, da so tu živeli zgolj približno sto let. Toliko enega matranja za vse skupaj tako kratko obdobje – prekleti Španci, če so bili res oni glavni krivec za to, da so prebivalci mesto zapustili pred grozečo nevarnostjo. Potem pa sploh nikoli niso odkrili tega kraja, še to za povrh. Točno nihče ne ve, mogoče je bila kriva tudi kakšna bolezen, ki so jo v tiste konce prav tako zanesli kakšni tabeli še pred španskimi osvajalci. Zgrajeno naj bi bilo enkrat na vrhuncu inkovske vladavine, okrog 1450, pa tudi ni čisto jasno, zakaj tam gor in komu na čast. Kolikor sem razumela, bi bil lahko kraj nekakšna rezidenca za inkovsko nobleso, prav tako je verjetno, da je bilo tam pomembno obredno in astronomsko središče. Zgornji del mesta je bil namenjen templjem oziroma svetiščem in višjemu razredu, spodnji pa navadnim delavcem in kmetom ter obdelovalnim površinam, shrambam ipd.

Povsod so same terase – na njih so lahko pridelali štirikrat več hrane, kot so je rabili prebivalci, hkrati so pa s terasami preprečili erozijo in še obrambno vlogo pred morebitnimi naskakovalci so imele. Poznali so tudi že odličen namakalni sistem, ki so ga tudi furali s temi terasami, super so znali uloviti in usmerjati obilne padavine; razne jarke se še danes lahko vidi tudi med zgradbami, vse je bilo speljano tako, da so imeli ves čas dovolj vode v mestu med hišami in tudi na kmetijskih površinah. Kake hude nevarnosti tam gor sicer niso imeli, dostopov do MP ni bilo veliko; mislim, da so lahko prišli čez dva mostova, eden je bil spleten iz naravnega materiala, iz nekih vrvi, ki so jih naredili iz rastlin, drugi most je pa sploh ubitačan, sem ga tudi poslikala. Kako so to scoprali, jao, nad tistim navpičnim terenom je čudovito skupaj dan iz kamenja, vmes pa zeva vrzel, ki so jo premostili z debli – če debel ni bilo, si zletel fletno globoko. Lahko da se je prišlo tudi skozi tako imenovana sončna vrata, kamor sem kasneje tudi prilezla, se ne spomnim več – danes tam vodi treking Inca Trail, se mi zdi.

Bojda naj bi oblike samega mesta, gore nad njim in reke pod njim predstavljale tri svete inkovske živali – MP ima obris kondorja, reka je kača, Huayna Picchu pa puma. V nulo so obvladali tudi zvezde in planete in njihove fore; še danes je ohranjen nekakšen steber, ki je postavljen tako, da 11. novembra in 30. januarja opoldne sonce binglja direktno nad tem stebričkom in ne meče nobene sence. Verjeli naj bi, da kamen uspe zadržati Sonce gor na nebu. Pa neka tri okna so bila tudi vmes, pa se ne spomnim več, kako že so padali sončni žarki skoznja na določene datume in kakšne oblike ali sence so risali, tega je preveč …

Najbolj ti pa čeljust dol pade, ko vidiš ogromne kolose od kamnov, ki stojijo drug na drugem brez kakršne koli malte ali podobnega. Kako so ogromne skale privlekli na vrh, še danes ne vedo, Inki namreč niso poznali kolesa. Kamnite bloke so dobili iz bližnjega (no ja, bližnji je hecna beseda) kamnoloma, potem so jih nekako prigurali na vrh in jih tako mojstrsko obdelali, da so robovi čisto gladki in vmes med kamni ni nobene špranje, vse se natančno prilega. Vsa vrata in okna imajo obliko trapeza, ni pravih kotov, vse je nekaj zaobljeno, kar je pomagalo kljubovati številnim potresom, ki nagajajo Peruju še danes. Noben potres ni uspel sesuti MP-ja. Tudi sicer je mesto utrjeno proti potresnim sunkom, obvladali so vse te štose, da samo kapo dol.

Ker gor ni bilo rodovitne prsti, so jo bojda nanosili za vrhnji sloj na vse tisto mnoštvo teras iz še pa još oddaljene Svete doline, to so dokazali z vzorci tal. Vse to vlačenje prsti pa skalovja bi še najlažje povezali s kakim sužnjelastniškim sistemom, vendar pa Inki niso imeli sužnjev, to je bila naloga delavcev. Kakšen položaj so imeli in kako so delali z njimi, pa ne vem – upam, da kaj lepše kot z našimi modernodobnimi gradbenimi sužnji.

Inki so super spedenali tudi povezave med kraji na svojem ogromnem ozemlju, mreža poti oziroma cest je ostala za njimi. Informacije iz kraja v kraj pa so prišle skoraj z internetno hitrostjo, in to s pomočjo tekačev ali časkijev, ki so laufali kot zmešani po etapah na dolge, zelo dolge proge. Od Cusca do Lime so porabili še kako uro manj kot pa danes oni fensi busi. Seveda ni en revež tekel ves čas, po poti je bilo kup postojank, kjer so čakali frišni in spočiti časkiji in prevzeli sporočilo od predhodnika, mislim, da so okrog 15 km prešprintali na orto, potem pa malo pavze do naslednje naloge. Nisem čisto zapopadla, na kakšen način so imeli šifrirana sporočila, nekaj nam je Edi govoril o vrveh, ki so bile zavozlane na določen način, to pa so znali dešifrirati le izbranci – ampak ne dam roke v ogenj za tole moje po spominu bluzenje.

Špasno je bilo tudi, kako so Machu Picchu sploh odkrili. Španci so na tem področju spušili njega dni, hehe, potem pa se je tam okrog sprehajal en ameriški arheolog Hiram Bingham leta 1911, ker je iskal zadnje inkovsko mesto Vilcabambo. Ko je domačine malo pobaral, kje so kakšne ruševine, so mu dali enega desetletnega poba za spremstvo, ker se nikomur ni dalo tja gor, pa mu je pokazal MP. Vse je bilo sicer zarašeno, so pa tam okrog lokalci včasih tudi kaj posadili, ker je bila zemlja rodovitna. Potem so pa Američani seveda začeli izkopavati in v raziskovalne namene prijazno odnesli kupe izkopanin v svojo deželo in jih še danes niso vrnili, čeprav se Peru bori zanje. Še vedno jih verjetno preučujejo:)

Na MP je pržilo, do enih popoldne ali malo dlje sem še zdržala in blodila po razvalinah in celo do sončnih vrat sem se namatrala, to je že na poti na tisto visoko goro Machu Picchu, razgled je bil čudovit, ampak potem sem imela pa dost. Je bilo treba še dobre pol ure skakljati po ovinkastih stopnicah, preden si prišel v dolino, pa še pol ure do mesta, potem smo se pa namestili na tržnico in pozobali dva giant sendviča s piščančjo in zelenjavno in pomfrijevo vsebino, madona, je pasalo:) Ob sedmih je bil odhod z vlakom, to pa je bila finoča, vredna šopa dolarjev, še prigrizek in veliko šalco kofeta smo dobili, po dveh urah pa nas je prevzel nič manj krasen bus, samo mrzlo je bilo seveda spet, ko smo vijugali vedno višje proti Cuscu.

Civilizacija s tušem in dobro posteljo in obilnim zajtrkom se je hudirjevo prilegla.

 

RAINBOW MOUNTAIN

To je bil do zdaj moj najvišji vzpon. Enodnevni izlet na 5100 m visok kucelj. Pobirali so nas spet ob treh ponoči in poleg ozeblin smo bili tokrat deležni še rallyja po taki nevarni makadamski cesti nad prepadi, da sem na koncu le znorela in se opogumila in zatežila. Se mi pozna, da imam kar nekaj let že na grbi in seveda tudi to, da sem turšica in že po defaultu nonstop sitnarim. Penovrt, naj se dripec sam takole vozi s svojim avtom, ne pa s celim kombijem turistov, ki smo želodce komaj še prepričali, da so obdržali svojo vsebino. Vodič je bil prijazen fante in sem mu tudi dokaj prijazno rekla, da take vožnje v Peruju še nisem doživela in da je bilo fejst nevarno in da naj tipu reče, da bom šla peš nazaj, če svojega stila ne spremeni. In da se bom pritožila. Ha. Nism jst kr tko:) Je zelo zaleglo, se je fant opravičeval in potem res rekel šoferdžiji, naj se skulira, tako da smo nazaj nad kanjonem lezli prav po polžje in tudi do cilja ni bilo nobenega polaganja ovinkov več. Treba je pač stegniti jezik včasih, če nihče drug nič ne zine.

Po poti smo potem proti koncu, že v ozki dolini, lahko videli neznansko revščino ubogih podeželanov, ki tam na 4000 metrih v groznem mrazu pridelujejo kako kvinojo, krompir, pasejo ogromne črede lam in alpak, živijo pa v tako bednih bajtah, skupaj vrženih iz nekja lesenega ogrodja in blatnih ceglov, da te kar zaboli. IN zazebe že samo ob pogledu nanje. Okna so ali zabasana s kakim kartonom ali pa imajo neka jadna stekla, skozi katera ima ledena sapa čisto dober dostop do notranjosti. Obupno ubogo. Oblečeni sicer so v več štukov, ampak ženske še vedno furajo tiste svoje kikle do kolen, upam, da imajo vsaj žabe debele:) Pa čevlje nikakve, včasih celo brez nogavic. Mi pa tam vsi fini v North Face pa Columbii pa podobnih firmah lepo v avtu pa s fotkiči pa v debelih gojzerjih pridemo malo šetat … Ja, ni pravice na svetu.

Dokler se sonce ni prebilo do nas, je bilo noro mrzlo, pa je bilo zdaj sušno, toplejše obdobje. Pripravili so nam zajtrk pred eno kočo, pred tem pa smo lahko opazovali zanimivo zganjanje črede lam in alpak, ko so jih gnali na pašo. Podobno, kot sva z Nušo videli na Novi Zelandiji, le da so bile tam ovce in so psi opravili večino dela, tukaj so pa sicer okrog tudi letali eni cucki, ampak ni bilo videti, da opravljajo kako vidnejšo vlogo, zato pa je ena teta letala okrog kot odvezana, vpila in sikala in spuščala čudne glasove in s štrikom klofala po neubogljivih živalih, da jih je končno le spravila v red in so šle lepo navkreber  tudi one na zajtrk.

Mi smo zelo počasi koračili sprva ne preveč navkreber po prelepi dolini, spet tista neverjetna prostranost, da kar ne moreš verjeti, da je vse res, kamor koli si pogledal, en sam kičeraj. Potem pa se je teren fletno postavil pokonci in po kakih dveh urah in pol še bolj navpično za priplezat na tisto zadnjo točko, od koder se je videlo, kar lahko najdete na fotkah in kjer je bilo celih 5100 m nad morjem. Se je kar poznala višina, uf, proti koncu sem hodila tako počasi kot Marija Štremfelj na vrh Everesta:)

Saj sem že na severu Argentine lahko občudovala podobne mavrične palete od hribov, samo tukaj je bilo pa vse skupaj tako ogromno, tako ubitačno, za sapo lovit, in to ne samo zaradi višine. Cel kup enih mineralov in podobnega imajo Perujci tam po svojih gorah (tudi sicer je to dežela rudnikov), potem jim pa takole odbito farbajo površje. Pa menda tale mavrična gora še ni prav dolgo na turističnem sporedu, tako da sem lahko še bolj vesela, da sem jo doživela.

 

Pot nazaj ni bila nič manj lepa, vse je bilo obarvano zdaj z druge strani in tudi opazovano v rikverc. Spremljali so nas tudi številni domačini, ki skušajo s turisti zaslužiti kak dinar – svoje konje ponujajo tistim, ki se jim zdi, da ne bodo zmogli napora, včasih na konja navežejo samo prtljago in tako malo olajšajo hojo, nekateri gredo pa jahat pač samo za foro. Še posebej ženske so seveda paša za oči v svoji fletni pisani opravi, samo ko pa vidiš, v kaj so obuti, te pa tudi stisne. Sem skušala ujeti na fotkah.

Na koncu so nam skuhali še kosilo tam sredi narave in potem smo se dobre tri ure vozili spet nazaj. Smo večinoma kar žmurili od prestane višine in sončave in vsega lepega.

 

SACRED VALLEY

Tu bom pa kratka, hvalabogu, ane:) Ker sem bila cel dan morilsko razpoložena, tečna do amena. Pa to niti ni vzrok kratkega pisanja, to je bolj posledica. Posledica manjkajoče snovi, ki jo je povzročil en tak kreten od zanič vodiča, da ne moreš verjeti. En zavaljen težak, ki očitno ni naredil sprejemcev na AGRFT, pa se je zdaj izživljal nad ubogimi turisti z enim nastopaštvom brez vsebine, blage veze ni imel o dejstvih, kar nekaj je klobasal in dramatično razkladal ene pravljice, kar koli sem ga vprašala, je ostalo brez odgovora, krneki. Ta izlet mi je priporočil nekdo na trekingu v kanjonu Colca, češ da bom lahko ogromno izvedela o Inkih pa o zgodovini države itd.  Samo kaj, ko je vse odvisno od tega, koga dobiš za vodiča. Saj drugače nisem tak fan zgodovine, mi je pa vse zanimivo in zelo sem firbčna. In ko enkrat nekaj reči že usvojiš, te začne zanimati še bolj …

No, pa sem po številnih prima vodičih zdaj nabasala pač enega butla. Ogledali naj bi si tri najbolje ohranjena in zanimiva mesta v tej Sveti dolini, ki je bila v inkovskih časih pomembna kot izredno rodovitna pokrajina, tam so med drugim pridelovali nebroj enih semen, ki so jih potem pošiljali po vsej državi … Ena taka kombinacija dobre prsti, ugodne klime in velike reke, ki teče skozi dolino. Potem pa je bilo tu še precej enega znanja o astronomiji in en kup neverjetnih dokazov o tem je še danes najti (razdalje med mesti, njihova postavitev, vmesne gore ipd., vse v nekih izjemnih merilih, za katere ne vedo, kako so jih lahko tako natančno ugotovili …). Saj bi vam kaj zanimivega povedala, pa kaj, če od vsega onega repenčenja vem samo to, da so imeli na primer v enem od mest zaloge hrane za 50 let, in čisto frišno je vse ostalo, ker so poznali izredno učinkovit način prezračevanja, veter je nekje vstopal v zgradbo, nekaj vijugal po njej in potem izstopil na drugem koncu – po vseh strateških mestih pa so postavili rastlino, ki sem jo že omenila, munjo, ki ni super le za v čaj, ampak ima še številne druge lastnosti, očitno je tudi en tak dober konzervans:)

Ko sem malo prisluškovala veliko boljši in obširnejši razlagi skupine, ki je sedela v bližini, sem izvedela, da je bilo v prvem mestu tudi znamenito pokopališče, in sicer so mrtve »spravili« v steno hriba, polno lukenj je še danes vidnih in tudi veliko okostij so našli še tam, nakit in podobno so pa v preteklosti zlikovci že precej uspešno izropali. Če se prav spomnim, so mrtve pokopavali v položaju zarodka – tako kot so se rodili, se bodo potem še enkrat za v odhod v tiste višje sfere. Vse te grobove so pa izkopali v tisto steno menda zato, ker je predstavljala krilo kondorja (kje je bil pa preostali ptič, pa ne vem:), za tega pa je znano, da prenaša duše umrlih gor v spiritualni svet, na zadnjo postajo.

V drugem mestu nam je vodič pokazal v stenah obraze, ki so jih bojda namenoma izklesali Inki, eden je predstavljal vrhovno božanstvo, nekje zgoraj pa smo potem ugledali še profil nekega Inka, ki je potem na zid templja v dolini na določene datume zaradi položaja sonca bojda metal ta obris. Če je to res, pa ne bi vedla, tastar je nekaj mahal s starim National Geographicom, kjer je očitno prebral vse te zgodbice. To e bilo pa več ali manj tudi vse, kar smo izvedeli. Mene je pa toliko reči še zanimalo, žal pa še danes nisem nič bolj pametna. Vsaj kaj o tem sem želela izvedeti, koliko je res inkovskega, kaj vse pa so pravzaprav samo prevzeli od prejšnjih ljudstev, saj so bila številna izredno napredna. Ker danes tem Inkom pač tako slavo pojemo – znano pa je, da so dosežke predhodnikov spoštovali in jih niso uničevali, ampak nadgrajevali. Torej so se kitili s tujim perjem? Ali kako? Ma, bejž, pojma nimam, bo treba še kaj prebrati …

Približno enako kot vodič je bila bedna celotna ekskurzija, ker je bilo v celem dnevu ogledov tega, kar smo kar zasoljeno plačali, za morda slabi dve uri, ostalo je bilo pa ustavljanje v raznih trgovinicah, kjer so imeli zdilano z vodičem, da jim prižene turiste, pa zelo dolgo kosilo, tudi tipična fora, ki je vedno na sporedu, da gostilne lahko kaj zaslužijo, v glavnem, vsaj uro pa pol smo zapravili s tistim žrtjem, da smo na koncu zamudili še vse zanimivosti zadnjega svetega kraja, kjer naj bi izvedeli, kako so včasih in tudi še danes pridobivali barvo iz naravnih materialov in kako potem barvali volno in kaj vse je potem nastalo iz nje. Mi smo zaradi onega bluzača prišli v mesto v trdi temi, ko so bile ostale skupine že zdavnaj doma, vse je bilo že zaprto in nič se ni videlo, potem pa se je še tam izživljal z nekimi alter forami in vesoljno ljubeznijo, ki nas povezuje, madona, sem mu hotela pokazati en prav ljubezniv šamar tja v vamp, samo sem se zadržala:)

No ja, shit happens, tokrat je bilo res bolj sranje – fotke sicer so, ampak bi rabile pojasnilo.

 

A bo dost?:)  Če sem se pa tako dolgo valjala v tem res lepem mestu, kaj čmo, potem se pa veliko zgodi. Še par dni sem malo šetala pa naredila kar nekaj biznisa prodajalkam volnenih izdelkov, potem sem pa zadnji dan zgleda nekaj čudnega pojedla, ker sem se ponoči zbudila s precejšnjo željo po bruhanju:) No, iz tega sicer ni bilo nič, sem pa fasala zjutraj še vročino in komaj sem se vlekla, slabo mi je bilo za umret. Do poldneva sem ležala v dnevni sobi hostla in gazda mi je prinesel celo dekco in me pokril, ker je videl, da me kljub spalni vreči fejst zebe, pa firnke je zagrnil, da me ne bi motila svetloba, res je bil zlat. Potem pa sem imela 21-urno vožnjo z busom do Lime. Res dbest tajming za tisto bedno počutje, ojej. Ampak sem morala iti, pa čeprav vsa zelena in boga. Do večera se je pa potem že uneslo in sem dobila apetit nazaj, konec dober, vse dobro:)

Ta vnos je bil objavljen v Peru. Zaznamek za trajno povezavo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja