38 LIMA

Vsa pomečkana po sicer precej luksuzni vožnji, vendar 21 ur dolgi, sem lahko vzhičena spoznala, kakšen je bil rezultat mojega dolgega prebiranjaocen raznih hostlov v glavnem mestu. Sem mislila, kako dobro sem ga zadela, se je pa izkazalo, da gre za tipičen žurerski in umazan silos, poln pol mlajših zombijev, ki komunicirajo samo z elektroniko, puščajo za sabo svinjak na vsakem koraku, krulijo do skoraj zjutraj in tako naprej. Juhuuuu! Za desert pa še pol brigade ljubih mi Izraelcev – že brez prej opisanega potem takoj veš, v kakšno luknjo si padel. Že itak sem v Limo prišla samo po sili razmer, ker je bilo pač treba počakati na nov prevoz in malo pretegniti noge po maratonski vožnji, prav veliko mi pa do te ogromne hobotnice res ni bilo, potem pa fašem še tisti brlog. Kakšno smo imeli šele posteljnino – samo da si se premaknil, je pol rjuhe zlezlo ven in si se zbudil na polivinilu, ki ga sploh niso sneli z jogija, fuj, ogabno. Z ostalimi nagravžnostmi bom pa raje prizanesla, nima smisla pogrevati tiste mizerije.

Pravzaprav se je na koncu celo izkazalo, da še dobro, ker sem Limi namenila tri dni, saj so mi povedali, da moram nujno po duplikat za immigration card, ki so mi jo izgubili v enem hostlu, ko so delali kopije. Menda me lahko brez tega na meji z Ekvadorjem prijazno pošljejo nazaj; samo še tega bi mi bilo treba, ja. Jaz pa v Limi za vikend, ko pisarna seveda ne dela – na srečo sem imela še tisti ponedeljek v žepu, tako da sem se z mestnim busom napotila v en pol ure oddaljeni becirk, ki ne slovi ravno po največji varnosti. Sem že na avtobusu imela ruzak spredaj obešen, da mi ne bi že tam kaj mrknilo, saj smo se jutranji uri primerno živalsko drenjali, skoraj bi me speštali, to je prava vojna, ne pa javni prevoz. Tiste chambers, kjer so rihtali vse v zvezi z migracijami, so me pa neverjetno prijetno presenetile. Pričakovala sem, da bom od čakanja verjetno osivela tam, potem sem bila pa fertik prej kot v pol ure. Vse je bilo v pogonu že pred začetkom delovnega časa, potem pa so me res brzinsko šibali od ene do druge pisarne in sem imela nov pildek v žepu endvatri. Jaz sem se pa oborožila z litrom vode pa s sendvičem, da ne bi konec vzela čakajoča:)

Bivala sem v modernem delu mesta, kjer je tudi večina hotelov in hostlov in vse  turistične infrastrukture, Miraflores se mu reče. Glej rože ali glej, rože, to je zdaj vprašanje:) Rož sicer ni bilo ravno v izobilju, zato pa ene bogatije, strpane v same neboparajoče glomazne stolpnice, da se ti zvrti. Tudi slučajno nisem pričakovala česa takšnega, zato mi je bilo kljub temu, da sem prav cepljena proti takim in podobnim središčem in načinu življenja, zelo zanimivo opazovati to neverjetno razliko med predmestji in še posebej podeželjem ter to preserancijo, ki je niti evropska velemesta velikokrat ne dosegajo.

 

Na kakšen način so prišli ti, ki si lahko privoščijo življenje v Miraflores, do denarja, raje ne bom razmišljala, zagotovo so sami poštenjaki. Pa zraven kup priseljencev iz našega sveta, ki jezdijo na kakšnih udobnih birokratskih pa diplomatskih službicah, verjetno. Biznismeni, pravniki, dohtarji, politiki, verjetno tudi nebroj učiteljev:)

Ob morju je speljana večkilometrska pešpot gor po vrhu klifov, kjer ti takoj postane jasno, koliko je ura oziroma v kakšen svet si padel. Ko cel kup ljudi laufa v papagajsko pisani opravi, ko šetajo pse na vrvici in za njimi pobirajo kakce in jih imajo ogrnjene v puloverčke, namesto da bi srečeval same spuščene svobodnjaške marcine kot povsod drugod, ko je ob poti en kup telovadnega orodja, ki ga tisti, ki cele dneve garajo po poljih, res ne rabijo, no, potem ti je hitro jasno, da si v SVOJEM svetu. Le da je še fino napumpan z nekaj več denarja. Denarja, ki te porine stanovat v neosebno x-nadstropno stolpnico, ki deluje bolj kot hotel kot pa stanovanjska skupnost (spodaj obvezno vratar, vse se sveti in na ledru se sedi, v bližini je zagotovo tudi bazen in skozi šipo lahko v eni od pritličnih soban vidiš cel fitnes, namenjen stanovalcem, pred vhodom pa visoka ograja in kup alarmov, zunaj niti enega otroka, ki bi se lahko igral, je verjetno prenevarno – mogoče pa zavoljo kupa krožkov samo nimajo časa za to, reveži). Podzemne garaže vsake toliko izpljunejo kako hudo makino z zatemnjenimi šipami, ah ja, sem pa že raje v svoji razdrapani bajti v našem zabačenem mestu, ejga. In me ni strah igrati se na ulici:)

Ko sem šla na še eno šetnjo nad morjem potem v ponedeljek, je bilo pa sploh super zanimivo. Špegala sem skozi razgaljena okna in odprte balkone, velikokrat pa je bilo tovrstno dogajanje tudi pred samimi zgradbami – ja, kaj le, miljavžent hišnih pomočnic je likalo, sesalo, pometalo, pomivalo in šetalo cucke svojih prezaposlenih nadrejenih. Psetino se seveda spodobi imeti, ko človek doseže neki standard, ane, samo ukvarjati se z njimi pa ni časa. Sploh to s psi je bilo res prima, saj se je prav videlo, kako trapasto se kakšni razbacani domačinki zdi vleči bevskajoči kosmati stvor do bližnje krpe zelenice, da se njegovo visočanstvo v miru podela. Če imam še jaz toliko proti temu dostikrat že prav iztirjenemu športu, kaj si šele mislijo one, ki prihajajo iz okolja, v katerem ima pes čisto drugačno vlogo in ovratnic ter povodcev pa raznih pasjih kukijev in pedikerjev pač ne poznajo.

Na fotkah lahko tudi vidite, kako se na precej odbitem mestu strici z loparji poganjajo za žogo (vsi so imeli pobiralce žog, madona, jaz nisem te časti doživela niti v svojih najboljših letih, ko sem celo enih pet pokalov sfajtala, to ni fer) in kako se s pečin mečejo dvojice, pripete na padalo. To bi si lahko tudi jaz privoščila, samo sem bila v kikli, pa sem potem preskočila zadevo:) Par korakov zaleta in že jih je veter zanesel visoko visoko nad morje pa malo nad ulice, fino je bilo gledati.

 

Zgoraj pa še nekaj utrinkov iz še enega fensi predela, na drugi strani mostu, prav tako vrh pečin, kar beseda barranco tudi pomeni. Podobna scena, le da je tukaj par ulic bolj v notranjost veliko bolj pisano, cel kup spominov na čase kolonizacije se še da videti, še malo dalje pa že čisto drug svet, veliko revnejši, prehod v predmestje … Nič več bahavih stolpnic, vedno bolj škrbaste bajte in njim podobni prebivalci. Brez pudljev v pelerinah.

Da pozabim na nemarno prenočišče, ki me je čakalo še zadnjič, sem v zelo fletnem kafiču, imenovanem Zofa, dolgo sedela na eni od zof, brala in se nacejala z veliko količino jagodnega milkšejka, najboljšega na svetu.

Čau, glomazno in kar naprej v meglo zavito mesto, še do starega dela se nisem zategnila, prav vseeno mi je bilo še zanj, itak spet kak velik trg pa polno katedral in podobnega – dežavi, šoz kom sa:) To je po francosk, bajdvej:)

Ta vnos je bil objavljen v Peru. Zaznamek za trajno povezavo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja