39 HUARAZ

 

Pojma nisem imela, da je Peru tak raj za pohodništvo. Pa da ima tako zanimivo skravžljano površje – avtobusne vožnje so zanimive, ves čas lahko skozi okno opazuješ gričke takšne in drugačne, ki zeleno valovijo in se repenčijo levo in desno, tudi brati ne moreš, razen če imaš železen želodec, ker so ves čas ovinki, kako naj tudi ne bi bili, če se pa cesta prebija skozi same hribe. Vsaj tu po sredini dežele, kamor je mene neslo – za obalni del itak nimam posluha, brigajo mene plaže pa vlažna vročina, da si ves pocast, enormna džungla na desni je pa hudirjevo draga pa tudi ni ravno visoko na moji listi, ker znorim ob vsej mrgolazni, ki te tam lahko tam naskoči. Komarji bi me oglodali do kosti, tako visoko kotiram pri njih, kaj vse se pa plazi po tleh, pa raje ne premišljujem. Čeprav seveda enkrat bom ugriznila tudi v to, verjetno, saj mora biti neznansko zanimivo kaj izvedeti o flori in favni, ki se bori za kak centimeter prostora med vsem tistim pleonazmom zelenja.

Tako sem šla pač spet hajkat. Huaraz je eno tako med visoke in še višje gore postavljeno mestece, prav nič čedno, ampak še kar prijetno in zelo varno. Tudi s hostlom sem imela strašno srečo, je bil bolj bed & breakfast, s poudarkom na slastnem breakfastu, lastnika sta bila nadvse prijazna in polna informacij. Sobo sem imela par dni čisto zase, čeprav so bile notri tri postelje (in lastno kopalnico s skorajda plesiščem od tuša, tam bi lahko imeli manjši bazenček oziroma džakuzi, tako je bilo sezidano); nekaj časa je tam vedril Kanadčan, ki je prehodil še pa još čisto sam in z vso bojno opremo na hrbtu, potem pa je tam gnojila tri noči še ena obupna Francozinja, ne samo da je bila ena svetovna packa, še prehlajena je bila in se mi je skoraj snelo ob njenem nenehnem kašljanju in vlečenju smrklja gor – ko 4 ure poslušaš tiste prašičje zvoke, te res mine živeti. Še dobro, da so se za uravnoteženje njeni blesavi pojavnosti našli tudi zelo prijetni posamezniki, še posebej en starejši Kanadčan pa en Nemec mlajšega datuma …, s katerima smo precej predebatirali.

Okrog Huaraza je najti najvišjo perujsko goro in drugo najvišjo v Južni Ameriki, samo argentinska Aconcagua jo našiša, pa eno, ki jo imajo menda pri Paramount Pictures v uvodni špici, pa neskončno možnosti za večdnevne potepe z ruzakom in šotorom po prostranih pogorjih. Nekateri se na te ekspedicije podajo kar v lastni režiji, jaz jih samo občudujem, ko tovorijo s sabo hrano za 10 dni pa šotor pa vse cunje pa še zemljevid morajo znati obrniti v pravo smer, pri čemer bi imela tudi hude težave. Tisti, ki gredo čisto sami, se mi zdijo rahlo neodgovorni, sem pač mnenja, da je treba na zahtevnejše proge iti še s kom, saj te živ krst ne bo našel tam nekje v divjini brez kakršne koli možnosti komuniciranja s svetom. Že tisti pohodi, ki sem jih jaz delala in so bili čisto simpl, bi se lahko slabo končali, če bi se mi pripetila kakšna nezgoda, meni se pa še itak kar naprej dogajajo, khm.

Če ti ni do mučenja s preveč prtljage, ti lahko vse olajšajo v številnih agencijah, zrihtajo ti vodiče, konje, kuharja, ti postavljajo šotore, podobno kot na Salkantayu. Spet lahko najdeš grozno poceni in grozno drage variante, odvisno, kje sprašuješ. Za najbolj popularni hajk, ki se mu reče Santa Cruz in traja 4 dni, me še ne bi toliko skrbelo glede vodenja, ker ni preveč zahteven (edino fajn je, da so šotori dobri, ker se spi tam okrog 4000 in dež ni ravno redek pojav, poleg tega pa tudi zebe), samo tam okrog so tudi zaresni hribi, ki imajo na vrhu ledeno kapo, rabiš dereze in vihtiš cepin – tu pa take »izlete« ponujajo kot srednje zahtevne ali pa sploh nič posebnega, kekci, koliko znanja pa res imajo vodiči, sem pa mislim že enkrat pisala, ko sem brala izsledke raziskav, ki so jih objavili na netu. Je še dolga pot do res varnega hribolazenja tam, se mi zdi. Upajmo, da se jim do takrat ne pobije preveč turistov, samo res.

Menda so tudi Slovenci lazili po tahudih vrhovih tukaj – prav hecno je bilo, ko je cimer Brian enkrat pripeljel v sobo mladega gorskega vodnika, ki sedaj dela sicer v Ameriki, prihaja pa iz Huaraza, pa sem mu povedala, od kod sem, in že vzela zalet, da mu bom dotajčala, kje to je, pa je izjavil, da je že marsikaj pri njih zdaj že pokojni Pavle Kozjek in da sta bojda še skupaj lezla nekje, če sem prav razumela. In potem sem njegovo sliko videla še v eni od agencij, kjer so se važnali z njim – ampak je bila pa res ena bredna agencija tisto, tudi Kozjek jim ne more doprinesti kake pike, sori zdej. Sem pobu razložila, kako smo pa v naši družini imeli veliko opraviti z njegovo ženo, ki je naši mami uvedla tiste velike vreče nočnih infuzij, da smo jo kljub neskončni vrsti težav in bolečin lahko imeli še nekaj časa ob sebi …

Dolgo sem kolebala, a bi se spravila na Santa Cruz ali ne, potem pa sem vse skupaj skenslala, res mi ni bilo spet do spanja v šotoru in zmrzovanja in še dežja, ki smo ga lahko videli na vremenski napovedi za kar lep čas mojega dolgega bivanja (kar 11 dni sem se valjala tam) v Huarazu. Kasneje sem od tistih, ki so vseeno šli, izvedela, da jim ga je vreme kar precej biksalo, tako da sem se potolažila, ker sem hajk odpikala. Se je pa potem seveda par dni pred mojih adijo na orto osončilo in tudi za naprej je tako kazalo. Jebela.

NO ja, saj se nimam kaj pritoževati, pravzaprav, lahko sem speljala skoraj vse, kar sem si zamislila, včasih je sicer bilo bolj oblačno in tudi kakšna kaplja je padla, načeloma pa ni bilo sile, verjetno so imeli pohodniki več smole tam med samimi zasneženimi glavami. Zamislila pa sem si enodnevne trekinge do številnih lagun, ki jih imajo tam v izobilju, večinoma je bilo vse precej lahko dostopno, večinoma se je bilo seveda treba malo zapeljati s kombiji do začetka poti, ampak ni bilo preveč zapleteno. Tudi do hostla je bilo vsakokrat treba s kombijem, saj je bil v predmestju. Ti kombiji so ena fajn iznajdba, ne vem, a jih delajo prav posebej za perujske dimenzije a od kod so se vzeli, ampak noter se lahko nabaše vsaj 15 ljudi, prostori med zici pa so tako majhni, da že jaz s svojo povprečno višino niti pod razno nisem uspela svojih nog stlačiti tja vmes. Vlasih je bilo treba tudi stati in tisto je šele bilo trpljenje, saj je strop vsaj za eno glavo prenizek:) Je pa tako prevažanje drugače ok, zelo je poceni in ves čas šibajo okrog, tako da nikoli prav dolgo ne čakaš, seveda se moraš pa še posebej na daljših vožnjah navkreber ali navzdol prej priporočiti Vsevišnjemu, ker zna biti precej divje vse skupaj.

In zdaj se pripravite na fotke samih klancev in lagun. Takle mamo. Ni se mi dalo strašiti s fotkičem po mestu, tako da žal ne morete občudovati predvsem pisane oprave žensk, še posebej pa njihovih klobuov, ki so v tem predelu čisto drugačni, bolj visoki in ob strani imajo en tak poseben vzorec, podoben pentlji.

 

LAGUNA WILCACOCHA

Tja se na aklimatizacijo napotijo skoraj vsi, ki prispejo v Huaraz, prej so bili pa kje ob morju ali pa na prenizki nadmorski, zdaj pa bi radi šli na Santa Cruz tja v bližino 5000. Približno pol ure s kombijem do vznožja, potem pa niti dve uri ne do vrha, nič preveč strmo, še posebej, če imaš za sabo že kar nekaj kucljev. Koje sam bre seće, seveda, se mi je nalimal en Izraelec, haha, en hudo mlad, pa že tako zelo ciničen, zajedljiv, težakarski primerek svoje pasme, da je spet lahko samo potrdil mojo hipotezo, ne morem pomagati, no, če je pa res. Na vrhu sem potem uspela nekako odmagliti po svoje, še nekaj časa sem se potikala po potkah, ki so vodile na vse strani, potem pa nazaj. Razgledi so bili prelepi, prav tako vreme.

 

LAGUNA AHUAC

Naslednji dan sem ponovno navezala gojzarje, ker je bila napoved vseeno še dokaj v redu, kasneje pa naj bi se skisalo. Podala sem se na morda najbolj naporno pot od tistih, ki sem jih predelala, saj se je bilo treba pripeljati na 3200, končalo pa se je nekje na 4600 skoraj. 6 km ovinkov, zelo strmo, že na začetku, ko je vse dišalo po gozdu evkaliptusov ob poti. Najprej je bilo sončno, že kmalu pa se je zoblačilo, nad vrhom pa so se preganjale neke sivine. Ampak ni kazalo na kaj usodnega. Ni pa bilo videti žive duše, šele nekje na polovici je ves crknjen sedel en mladenič in se ukvarjal s sendvičem (prav dosti dlje ni uspel priti, sem kasneje izvedela, in to je bil že njegov drugi poskus). Prav hladno je bilo, čeprav se je švicalo, sem hitro ukinila kratke rokave. Višina se je kar fletno poznala tam nad 4000, uf, vsakih nekaj korakov sem se ustavila in lovila sapo, vendar sem še kljub temu prisopihala gor precej hitro, namesto v napovedanih mi treh urah in pol ali štirih v dobrih dveh urah pa pol.

Tisti trenutek, ko sem se pofočkala pri kamniti kočuri ob ničkaj lepi laguni (ni mogla biti lepa, ker je bilo vse okrog sivo in zabito z oblaki in meglo), se je vremenu začelo mešati. Še dobro, da sta bila gor še dva modela, en Novozelandec in en Kanadčan, ker me je bilo prav strah. In kaj bi brez tiste škrbaste bajte, tudi ne vem, odneslo bi nas in jaz bi zmrznila, čeprav sem imela v primerjavi z onima dvema daleč največ oblačil s sabo, tudi bundo in pelerino. Manjkale pa so mi debelejše rokavice in volnena kapa, sem pač mislila, da bo tako vroče kot prejšnji dan, pa sem vzela samo laufarske rokavičke in klobuk za streho proti soncu. Na, pol pa maš hudiča.

Poleg grozljivih sunkov vetra, dežja in norega mraza nas je začela napadati še sodra, vse je bilo belo po tleh. Stiskali smo se ob zidovih in se izmikali gromozanskemu dreku, lastnini kakega osla verjetno, ki se je šopiril na sredi tal, pihali v roke in poskakovali,  da bi pridelali kaj toplote. Kivi se je odločil, da bo zlaufal dol, midva s Kanadčanom pa sva še kake četrt ure optimistično čakala, da zadeva poneha. Pa ni, še huje je bilo, zato sva potem sledila kiviju in sem jo potem pol ure res žgala  po mokrih kamnih, da sva končno ušla tisti merdi. In čez pol ure sem približno spet čutila prste na rokah, uf, kako se mi je zanohtalo gor.

Naslednji dan sem potem imela pavzo, so me kar stegenca bolela, verjetno predvsem zaradi šprinta navzdol.

 

LAGUNA CHURUP

Spet najprej skoraj eno uro s kombijem po makadamskih ovinkih, potem pa samo uro in pol vzpona, spet so seveda podali predolg čas vzpona, dve uri pa pol, če se ne motim – ali pa sem samo tako hitra, ha:) Še malo je bilo treba poplezati in sploh ni bilo ravno najbolj ajnfah, še posebej za tiste, ki še nikoli v življenju niso videli zajle. Ampak kot sem že pisala, v Peruju imajo malo bolj čudna merila o tem, kaj je varno oziroma preprosto – mogoče pa to pomaga, da potem na tisoče ljudi čisto lepo pride na vrh, ker ne vedo, da bi jih moralo skrbeti. Ali da lahko padejo v prepad.

Gor se je najprej nekaj oblačilo in celo par kapelj je padlo, veter se je napenjal, potem pa se je na srečo umirilo in je nekaj fotk končno lahko dobilo malo svetlobe in barv. Splezala sem še par metrov višje na razgledno točko in jo potem užgala dol po strmem grebenu, tako da mi ni bilo treba v rikverc lesti po spolzkih skalah in zajlah. Še poldne ni bilo, ko sem bila že fertik, vreme je bilo krasno, utrujena nisem bila, pa sem se odločila, da se ne bom vrnila po bližnjici, ki ti vzame kako uro, ampak naokrog, tako kot smo se zjutraj vozili. Mi je bilo všeč, zato sem hotela zdaj počasi predelati razglede. In sem skoraj dve uri in pol puzala do vasi, kjer se je dalo spet ujeti kombi do doma. Potem sem pa že bila malo zmatrana, no.

 

LEDENIK PASTORURI

Namenila sem se sicer obiskati neke jako znane razvaline Chavin de Huantar, kake tri ure vožnje proč od Huaraza, pa me je punca v agenciji uspela nekako previžati na ledenik, češ da ne bom imela prav dosti od razvalin, če ne razumem odlično špansko (pa saj kar lepo razumem, samo če pa govorijo prehitro in preveč zavito, pa res ne), pa sem scagala. In da itak niti muzej tam ni odprt n da traja vse skupaj samo dve uri itd. Kasneje mi je stric iz Kanade, ki pa je šel tja, povedal, da sem ga seveda v kamen, da je bilo super. Hja, sem pa spet spušila eno bolj strokovno reč in namesto tega diplomirala iz same naravne dediščine.

Tudi do tega ledenika je bilo nič manj vožnje, samo smo se pa parkrat ustavili in si kaj pogledali, pa še narava je bila ves čas zelo razgibana in zanimiva in ni bilo dolgčas. Najbolj nore so bile ene rastline ob poti, ki menda rastejo samo v Peruju in Boliviji tam nekje blizu 4000 m nad morjem. Puya raimondi je ena gromozanska rastlina, tam čez deset metrov se potegne, spodaj vleče malo na palmo, cveti pa enkrat na leto in to je bojda tudi do 3000 cvetov – semen pa pridela enih 6 milijonov, potem pa jih veter veselo goni naokrog.

Ko smo privijugali do začetka poti do ledenika, je SNEŽILO. Itak. Videlo se ni nič, zeblo je ko pes, se je pa res splačalo vleči sem gor, madona. Ampak že čez pol ure je bilo vse drugače. Prav po polžje smo lezli malo navkreber po lepo urejeni poti, saj je bil cilj na 5200, torej spet nov višinski rekord, le da ga nisem prihodila, ampak privozila. Kisik se je skrival, dihali smo na škrge. Dosegli smo ledenik, čisto zraven smo prišli, sonce se je prebijalo skozi oblake, ti so pa na nebu pomagali ustvarjati še večjo divoto, vse se je svetilo, res smo imeli srečo. Vodička je že na busu nekaj fantazirala o jami, ki jo bomo lahko obiskali, če ne bo nihče stražil; da je sicer prepovedano, ampak če stegnemo noter čisto na brzaka, nam lahko uspe. Ponovno ena lekcija iz perujske ležernosti. Sicer sem strašno vesela, da sem videla tisto diamantno pravljico pod ledeniškim kolosom, ko smo se splazili pod rob ledenika, lahko bi se nam pa vse skupaj tudi podrlo in nas pokopalo pod sabo, potem bi nas pa čez 300 let kaki mali zeleni našli še čisto frišne in se z nami ukvarjali v kakem vesoljsko naprednem laboratoriju.

A sem preveč panična pa komplikatorska? To pride z leti, rajtam:)

 

LAGUNA LLACA

Samo še dve laguni, potem pa neham z njimi. Tale je bila v bližini lagune Churup, vendar pa se je bilo treba pripeljati po drugi poti. Skipali so me še grozno daleč od začetka poti in strumno sem v tisti pripeki začela gristi v klanec. Saj ni bilo švoh, samo tistega prahu bi se vornk nažrla, preden bi pristala na cilju. Pa se je izza ovinka prikazala črna pošast, en debel labrador, uf, sem že premišljevala, kako bi ga prepričala, da me ne ugrizne, potem sem pa videla, da ima ovratnico. Kar je čisti fenomen za te konce. In še nisem uspela sprocesirati, kaj naj bi to pomenilo, ko se je za njim pripodila nadvse gajstna sivolasa gospa v pajkicah in laufarskih supergah, prav nič perujsko ni zgledala. Vprašala me je, kam jo maham, pa mi nato takoj razložila, da obstaja veliko lepša in malo krajša pot in me peljala skozi šavje do nje.

Opisala mi je, kako pridem do lagune in mi svetovala, naj proti koncu ne grem po glavni cesti, ampak po dolini, ki da je magična. Že 13 let je bojda živela v Peruju, imeli so nekakšen lodge in se šli malo turizem, malo pa skušali pomagati z raznimi mikroprojekti domačinkam, da so zalaufale kak svoj biznis, razne projekte z lokalno skupnostjo so bojda furali. O, to bi mene vse strašno zanimalo, prav škoda, da sva se samo takole na brzaka srečali in potem stekli vsaka na svojo stran.

Vse, kar mi je povedala, je držalo, dolina je bila naravnost čudovita – kakšne ovinke je zgradil potok, ki je biserno tekel po njej, kakšni kamni, kakšne skale, vse se je bleščalo … Edino preveč zblojeno mi je povedala, kdaj se morem spet povzpeti na cesto, tako da nisem našla prave poti, rinila sem dobesedno navpično kakih 200 m, približno tako kot tisti norci, ki šprintajo po planiški velikanki, samo da sem jaz vse prej kot šprintala.

Laguna je bila samo zame, nihče se ni potrudil do nje, pa ne vem, zakaj ne, meni je bila prelepa. Pa še neka postojanka je bila tam pod njo, verjetno se je dalo tudi prespati tam. Razprostrla sem svoje jestvine po skalni mizi – vrednost pojedenega ni bila niti pet dolarjev, razgled pa za milijon:)

Na poti nazaj sva eno rekla s stricem, ki je ležal v travi v bližini neke rampe – ne vem, a je bil zadolžen zanjo ali pa je imel v grmovju kake krave –, bil je prijazno radoveden tako kot večina njegovih sonarodnjakov, vse me je sprašal, in ko je izvedel, koliko sem že stara, pa še neporočena, mi je seveda takoj predlagal kakšnega Perujca. Zmenjeno:)

In to sva midva vse po špansko, mi tarzan, ju džejn:)

 

SPREHOD PO DOLINI, KI IMA ČISTO PREDOLGO IME:)

Klancev sem imela že kar malo dosti, pa sem jo en dan užgala samo po dolini, ki je bila prav tako v istem becirku kot Churup in Llaca; tokrat nisem imela sreče, da bi me kombi pripeljal čisto do začetka, zato sem morala najprej po bližnjici enourni od vasi Llupa do začetka hajka. Sem jo rezala, da je bilo kaj, višine sem bila že dobro navajena, kondicije pa sem tudi že nekaj pridelala. Pa se je kmalu začelo. Kam zaviti, levo ali desno? Niti pod razno nimajo nikjer nobenega znaka, čeprav se na stotine turistov vali tam gor. Dvakrat sem imela srečo, da so bili v bližini domačini, pa so me navižali na pravo pot, potem sem pa nekje videla, da gre ena ozka zgonjena pot strmo levo, glavna pa naprej desno. Seveda sem šla po slednji, ane, vedno ti govorijo, da se je treba držati širše in bolj uhojene.

Po skoraj pol ure in vedno bolj zarašeni stezi in tudi razgledu, ki je bil daleč od tistega, ki sem ga imela v spominu od pohoda do Churupove lagune, sem spustila par hudo krepkih in jo jadrno ucvrla nazaj. Nekje sem naletela na ata pa mamo, ki sta nekam kolovratila, pa sta me navižala v pravo smer in čez kakih 40 minut sem bila končno tam, kjer sem hotela. In sem se kake tri ure ali več pasla skupaj z divjimi konji, kravami in ovcami v objemu strmih sten, dolina je bila ozka, pogled pa za bogove. In boginjo:) Mimo je šlo samo kakih pet možakarjev, dva tabela sta se gujsala na konjih, na ostalih treh horsijih, ki so jih vodili trije domačini, pa se je gujsalo kup opreme. Verjetno sta šla na kako zaresno plezarijo, tam okrog so himalajski vršaci. Pa nazaj grede sem srečala dva mala perujska ata, ki sta na hrbtu od bogve kako daleč trogala kurjavo, moralo je biti težko še pa še, utrjeni so ti ljudje, da je kaj …

In potem spet eno uro nazaj po znameniti neoznačeni stezi – točno tam se zgrešila, ko sem opazila malo gaz strmo v breg, jebela. A naj voham?!! Verjetno bi jih ubilo, če bi namalali eno puščico tja na kamne.

 

LAGUNA 69

Najlepša pa za zadnji dan. Dolga vožnja po strmih klancih, nevarovanih, itak, potem pa kar približno tri ure vzpona na nekje 4700. Sem malo težje hodila, verjetno sem bila že utrujena, malo že tudi naveličana, gor me je pa kljub vsej prelesti seveda začela boleti tudi glava, ni šans, da me blizu 5000 ne bi začela, pa če se valjam tam na višavah še pa še dolgo. Cela pot je bila krasna, laguna pa sploh adijo. Ne vem, če se na fotkah ulovi tista nora barva … Pa tudi nisem mogla ujeti vsega skupaj, nimam zadosti raztegljivega objektiva:)

 

Še dobro, da sem se po enajstih dneh skidala proč, ane, kdo pa lahko še gleda same luže pa hribe na fotkah.

Ta vnos je bil objavljen v Peru. Zaznamek za trajno povezavo.