40 EKVADOR

Zadnja postaja, tale Ekvador. Še dobro, ker sem že zmatrana, komej čakam, da bojo počitnice:))

Najprej sem mislila, da bi šla v Chachapoyas pogledat tisti znameniti slap, ki ga ponujajo, pa arheološki ulala Kuelap, ki je menda skoraj konkurenca mačupikčuju, samo ni še tako znan. Pa potem od tam nekako čez mejo v Ekvador. Potem pa sem naguglala, da je že do Chachapoyasa celga f… vožnje pa bolj eni lokalni busi, da ne govorimo potem o prečkanju frontiere, tam gor je vse bolj po kavbojsko in sama si nekako nisem upala ugrizniti v to. Avtobusnih povezav ni ravno v izobilju, moraš ujagati kak taksi ali pa kombi ali pa poltovornjak večkrat, še prespati je treba tudi v neki vukojebini, preden prideš na cilj. Prav veliko mi ni bilo do tega, da mi mrkne kak ruzak ali pa še kaj drugega spotoma, tako da sem potem našla eno bolj elegantno varianto, le da tudi ne ravno najbolj direktne.

Skoraj pet ur pa sem vseeno najprej ves čas malo komunicirala z Vsevišnjim, naj mi prosim nakloni varen pristanek, saj sem morala do obalnega mesta Chimboteja, kjer sem potem presedlala na tisti fensi Cruz del sur, z enim lokalnim približkom formule ena. O madona, kako smo gonili, vse ovinke je šoferdžija zvozil tako, da je še malo bolj pohodil gas, ki ga že itak ni ravno šparal. Komaj sem prepričala želodec, naj ohrani vsebino, zraven pa uživala v bobneči spremljavi dretja iz velikega zvočnika na polici, od koder smo vsaj dve uri spremljali prenos fuzbala med Real Madridom in še enim klubom, tip se je napenjal na vse kriplje in pretege in z nadzvočno hitrostjo komentiral vsako blesavo podajo in kar je še tega, me je spomnilo na nekdanje radijske prenose tekem, ko sem v nižjih razredih osnovne veliko časa prebila pri stari mami, ki je vedno poslušala hkrati radio in gledala teve, kadar je bil kak športni prenos, pa je potem od vsepovsod vibriralo od zanosnega javljanja s kraja zločina.

Narava, po kateri smo prašili, je bila spet nadvse lepa, razgibana, strma (enkrat smo vijugali navzdol kot s kakega našega Storžiča strmo, sami prepadi pa nobene ograje), vsaj to, če je bilo že vse ostalo obupno. In tega obupnega tudi še ni bilo konec, saj sem pristala na grozni veliki avtobusni, ki je bila napol zunaj, napol noter, nobenih vrat, pihalo je z vseh strani in zeblo, po sredini so imeli plastične stole, ki so zebli v rit, nekaj trafik in nebroj okenc različnih znamk busov, par zaslonov je bilo tudi obešenih, da sem še tu poslušala fuzbalsko dretje, ki je pritegnilo večino čakajoče moške populacije, v glavnem, res prijetno biti edina tabela že precej pozno zvečer in čakati na bus tri ure. Ki so bile pa na koncu več kot štiri, saj je celo znameniti Cruz del sur uspel pridelati zamudo – bila sem res že čisto živčna, utrujena, premišljevala sem, kaj hudiča mi je treba tega, mar bi bila doma in popravljala kakšen fleten narek …:)

Potem so me morda zaradi zamude celo apgrejdali na busu, ha, smela sem sedeti spodaj na kraljevskih zicih, kjer se malo bolje spi.

Sredi dopoldneva smo se pripeljali na mojo zadnjo perujsko postojanko, v obmorsko mestece Mancoro. Če si ne bi tako blesavo naštrikala poti čez mejo, ne bi niti pomotoma zašla sem, samo ni bilo druge. Morala sem prespati tam in se čuditi, kako lahko številni turisti, predvsem mlajše izvedbe, seveda, tam visijo po teden ali več, se nastavljajo soncu na grdih mivkastih plažah in žurajo na edini ulici v mestu, kjer je pač nastlanih kar veliko lokalov, kafičev, poceni in manj poceni gostiln … Še Portorož je proti tej mizeriji malodane raj. Da ne omenjam hostla, ki je bil sicer še dokaj čist (z dodatkom dveh pritličnih tečnih cuckov spet, grrrr), namenjen pa bolj mulariji – tam se počutiš res kot z drugega planeta, uni zombiji, pol mlajši od tebe, niti ne odzdravijo, samo v svoje ekrane buljijo in večino dneva prečepijo na kaki zofi v hostlu, potem pa verjetno harajo od beznice do beznice. Bejba v mojem dormu je morda imela kaj podobnega že za sabo, ker je celo noč hodila bruhat – ko sem jo vprašala, če ji lahko kaj pomagam, je samo nekaj zabrundala, zjutraj pa se ji ni zdelo niti odzdraviti niti odgovoriti, če se kaj bolje počuti. Za dodatek prijetnemu vzdušju sem bila blagoslovljena še z 20 ogromnimi bulami, ki so jih častile jebene stenice – prvič v Peruju sem jih bila deležna. Dve sem uspela fentati, ampak tam jih je moralo res mrgoleti, ker sem kljub masakru do jutra pridelala še par novih.

To pa je bil precej mizeren zaključek sicer nadvse ljube mi dežele. Morda skoraj najljubše od vseh prepotovanih, če pozabim na Novo Zelandijo, seveda:) Koliko sem samo prehodila, kakšnih razgledov sem bila deležna, koliko sonca in prijaznih ljudi, pa vmes par prijetnih in lepih krajev, od koder se sploh ni mudilo, pa koliko krasnih ročno izdelanih reči se je grmadilo po štantih, kako dobro sem jedla za skoraj nič denarja … Srečo sem imela z izbranimi turami in sopotniki, kar je še kako važno, v glavnem, zelo redko je bilo kaj zoprno ali narobe. Pa kaj vse me še čaka, ko se naslednjič prikažem tu (upajmo). Pravzaprav sem uspela obiskati zgolj en skromen delček te enormne države, cel kup krajev je še, ki bi jih bilo vredno prebrskati. Če ne bodo vsega zasrali, lahko Peru postane izjemna turistična destinacija – no, saj je že, ampak domačini po mojem nimajo prav veliko od tega, spet so zadaj mutna posla in sredstva pristanejo kdo ve kod. Nekaj fevdov in verjetno tudi precej politikov  zagotovo kar dobro živi od tega, večina prebivalstva pa še vedno tolče hudo revščino.

Zaenkrat je Peru še zelo poceni in ogromno se da početi, res pa najbolj na svoj račun lahko pridemo taki, ki se radi preganjamo okrog v pohodnih čevljih. Pa seveda tisti, ki obožujejo arheologijo, razvaline, zgodovino, običaje … Vsega imajo na pretek in dokaj dobro že znajo ponuditi obiskovalcem. Veliko bi se pa seveda še dalo izboljšati.

Meni bo ostal v zelo lepem spominu, sem samo hotela povedati:)

 

ZDAJ PA RES – EKVADOR

 Od bedne Mancore smo še kaki dve uri vozili ob obali, preden smo se dokončno poslovili od Peruja. Ves čas se je na levi videlo neskončno peščeno plažovje, čisto neobljudeno, čeprav so marsikje že postavili neke sončnike pa kak ležalnik pa kake kolibe … Pa je bilo marsikje prav čedno, dosti lepše kot v Mancori. Edino nobenega rastja nikjer, to se spržiš tam na tistem roštilju, uf. Ampak rekla bi, da imajo tisti konci tudi še potencial – torej gore, lagune, ledeniki, džungla, volkani … pa še plaže, verjetno predvsem primerne za srfanje, ker so valovi zgledali kar zaresni. Eh, ni to naš Jadran, itak:)

Tudi v Ekvadorju smo rajžali nekje blizu morja. Na južnem delu obale ga niso tako zelo nasankali ob potresu kot gor na severu, tudi turistov je občutljivo manj zaradi tega, k vragu je šlo tudi ogromno ene turistične infrastrukture, bo trajalo, da bodo spet počasi vzpostavili prejšnje stanje … Da ne govorimo o uničenih domovih in življenjih prebivalcev …

Občutno topleje je bilo zunaj, kar se nam je poznalo tudi na busu, skozi okna pa smo lahko videli kilometre in kilometre znamenitih ekvadorskih banan, ki so se še gujsale na bananovcih, preden jih potem pošljejo v Mercator:) Poleg banan, kjer imajo Ekvadorci monopol na svetovnem trgu, če sem pravilno razumela, je tu še znamenita kava (tudi to se je dalo videti ob cesti), pa kakav, predvsem pa so si zelo popravili ekonomski položaj z nafto, ki so jo našli na svojem ozemlju. Zdaj se sicer že krešejo mnenja o tem, ali pobirati denar ali raje ohraniti naravo, saj je ogromno tiste brozge sevda ravno na področjih nacionalnih parkov – ki jih bodo seveda uničili, če začnejo harati tam. Zadnje novice so v prid naftarjem, valjda ne bodo politiki dali prednosti lijanam pa opicam pa metuljem, če pa jim lahko v varžet pade na kile novcev.

Ekvador si je s sedanjim predsednikom Correo bojda res zelo opomogel (že po fasadah na bajtah vidiš razliko s Perujem:). Prej so menjali predsednike pa vlade kot spodnje gate, vsak je naredil samo še večji šmorn od države, vse je bilo v riti, ljudje brez prihodnosti, polno revščine, kriminala … Predsednik pa je novce, ki so začeli pritekati ne več samo od banan, ampak predvsem od nafte, velikodušno vlagal tudi v šolstvo, zdravstvo in socialo, odpirala so se delovna mesta, država je končno shodila, zacvetel je tudi turizem …

Ima pa gospod predsednik podobno bolezen kot še marsikdo njegove baže – noče proč. In se na vse kriplje in pretege želi obdržati na oblasti, čeprav ustava pravi drugače. Pis od kejk, bomo pa spremenili kak zakon ali dva, ane. Pa kakšna mutna posla so potem vedno v ozadju, brez skrbi, da si je stric kak zajeten kup cekinov nagrabil tudi zase, izkorišča pa tudi državljanstvo svoje žene Belgijke, tako da potem lahko dila tudi po Evropi in mu v penziji prav gotovo ne bo hudega. Če bo na penzijo sploh pristal, trenutno bi rad kar dosmrtno obdržal svojo službo, se mi zdi.

 

GUAYAQUIL

Peljala sem se malo okrog riti v varžet, zato sploh ta monstrum od Guayaquila. Samo za prenočit je bil, in to v spet enem hostlu, ki si zasluži samo čim hitrejši delete iz mojega spomina, grrr. Sem pa tam srečala tista dva fletna kivija, ki sta bila tudi v skupini na Salkantayu – ravno na Galapagos sta se odpravljala. Ma, vsi so šli na Galapagos, jebela, samo jaz kura neumna nisem šla, sem mislila, da to je pa čisto izven mojega dosega zaradi skeširanja volje, in mislila sem, da ruzakarji nekako niti ne moremo na to čudo. Pa sploh ni tako. Denarja gre sicer na kile, vseeno pa si lahko privoščiš ta živalski paradiž tudi z bolj suhljato denarnico, pač ne greš olinkluziv, ampak si sproti štrikaš izlete, marsikaj lahko tudi na lastni pogon obiščeš, pa je. In zdaj je bila taka priložnost, joj, kar čelno bi šla najraje v zid, ker je nisem izkoristila! V Ekvadorju sem pa nekaj denarja tudi še imam pa časa sem imela na pretek in še sezona je bila prava. Zdaj grem pa lahko samo še med šolskimi počitnicami, ko je tam vreme nepravo in bom morala samo zaradi Galapagosa v Ekvador (me ni tako zelo navdušil, da bi hotela še enkrat vandrati po njem), veliko dražja bo ta pustolovščina. Ampak BO!!! Enkrat zelo kmalu.

Od Guayaquila sem videla samo največjo avtobusno postajo ever (to je bilo letališče, ne pa avtobusna), notranjost taksija in pa hostla. Mesto je enormno, nekako najmodernejše v Ekvadorju in temu primerno grdo, vse je natlačeno z avti, avtobusi, smogom, biznis cveti na vsakem koraku, mene je kar dušilo. Tudi od neznosne klime, še ob devetih zvečer je bilo krepko čez 30 stopinj in vlažno, da si se samo limal. Hvala za rože.

Spokala sem proti zelo opevani Cuenci, malo več kot 4 ure vožnje proč, potovali smo pa skozi en nacionalni park, vse zeleno in hribovito in po vrhovih ovito z meglicami. Pa ves čas je malo curljalo. Mora, da se ohrani zelenina.

Ta vnos je bil objavljen v Ekvador. Zaznamek za trajno povezavo.